Kako preživiš dan?
Janez Žmavc ga takole:
zbudi se zjutraj, seže pod posteljo, če
je tam še vedno tisto,
njegovo srce
iz prejšnjih časov, ker
tega ki ga nosi zdaj, ni
treba več tako skrbno hraniti.
To, sedanje, bo že, dokler bo.
Ko otipa škatlo
od čevljev, ženskih, z zelo visoko peto, v kateri
je pokrito srce,
se oddahne. Še vedno je tam in on se
še vedno
vsako jutro spomni, da ga hrani pod posteljo. Dober
občutek je, če človek ve, da je srce na varnem in ga
ne zapušča spomin.
Potem poje jabolko.
Pomenca oči in se z istim občutkom
na koncu prstov,
s tisto potezo blazinic po topli kartonasti škatli, od
ženskih čevljev, z zelo visoko peto,
ozre skozi okno.
Zunaj je Slovenj Gradec ali Ravne na Koroškem ali Celje,
že kaj, nekaj je vedno zunaj,
kar ga spominja na njegovih devet desetletij.
Pristavi za angleški čaj.
Vklopi radio, ki je vedno naravnan na Radio Slovenija, tretji program,
program Ars.
Seveda mora biti na glas. Zelo na glas,
klinc gleda sosede! Janez je skoraj gluh.
Ne čisto gluh, a tako, da ne hodi več v teater. V kino še že
kdaj,
ker tam so podnapisi.
Potem ko so srce, škatla, jabolko
in angleški čaj
na svojem mestu,
sede
in tri ure piše.
Zjutraj vedno, včasih tudi
zvečer. Zvečer …! Takrat se razpre fantazija,
frfotajo krila, dišeča koža
ženskih prsi ponuja temne kolobarje
v poljub,
oko se od same sreče zasolzi, ena, dve, cela vrsta jih je,
kot bi plesale kan kan,
vse se zvrstijo pred rampo, pred zastor
ki zadaj temno valovi v žametu temno rdeče.
Potem zaspi pod toplo odejo ženskih vonjav.
Zjutraj,
ko zopet po škatli in jabolku, čaju,
spočitih misli sede k papirju,
še vidi njihove prsi, zaveso, vse ženske pred rampo,
pogladi jim krila, poboža lase
in v treh urah ljubezen
umiri.
Tri ure vsak dan? Vsak dan, hej!
To je privilegij. Starcev, gluhih in večno
zaljubljenih!
Foto (c) Tihomir Pinter
- Peter Rezman: Pesem o Janezu Žmavcu - 8. 6. 2015