Za Freya

Pesnik, meso v kosteh,
tvoja tožba
danes
jutri, poleti,
zaradi razdalje
med ovinki in slovesi,
med trenutki, v času
brez verzov.

Kateri pesnik lahko da ime,
lahko razžari tišino
in umre brez svojih oči
nad papirjem
ali z glasom, ki ga je nekdo drug utišal?

Potovanje v jedro ječanja,
v pogled, ki ga živijo še
neizrečene besede ljubezni
in v njihove gibe na drugi strani orošenega
stekla, v njihov znoj v jutrih brez rose,
v resnice, ki se ne skrivajo pod obleko
in ob povratku, kaj je bolje,
kot vrniti se preko strani knjige,
danes morda sinje in posojene bedi.

Popljuvan pesnik,
posran od drugih,
drugih, ki iščejo tvoje besede
in gredo zvečer spat v tvoje angelsko žgolenje,
v tvojo materijo, ki je blodeča prikazen,
v tvojo srečo, ki je melanholija nespečnosti,
v tvoje prebujanje, ki je breme ur,
votlih in zvezanih ur
v tem trenutku, dekadentnem in brezmejnem,
v trenutku pesnika v črnem in belem,
zanikanega v sivini
in oboroženega s prepiri in neprijetnimi položaji,
ki se končajo
s trdim vratom.

Zadnji vogal, ki še čaka na opis,
skrivališče, vsem na očeh,
za laži nekaterih
in nikogaršnji vpliv.
Nihče nima nikakršnega vpliva
na besede
in časopisne naslove,
ki preplavljajo marec
in se na pomlad
utapljajo med kihanjem.

Prevedel Luka Kürner