Poleg navdihujoče, napete in pretresljive zgodbe romana, je posebej treba izpostaviti slog in formo, v kateri je napisan ta hibridni cross-over dnevniški roman, sestavljen pravzaprav iz skoraj izključno slamovskih pesmi. Ob prvem presenečenem pogledu v notranjost knjige bo bralec hitro ugotovil, da ne gre za »navaden« roman, saj je sestavljen iz niza pesmi, ki se ne držijo romaneskne forme, pesmi se ne stekajo s strani na stran, ampak so urejene kot v klasični pesniški zbirki z naslovom pesmi na vrhu strani, kar daje izbran in urejen tempo branja. Roman je urejen v tri cikle, naslovljene z bibličnimi verzi: I. Na začetku je bila beseda, II. In beseda je meso postala in III. Glas vpijoče v puščavi. Skupno prinašajo 5 šolskih spisov in kar 244 (!) pesmi, med katerimi so pogosti haikuji in »niti približno haikuji«, torej trivrstične pesmi, ki ne sledijo klasičnemu številu zlogov; pesmi, napisane v paralelizmih členov; velika večina pa jih je v prostem narativnem verzu ali inovativnih pesniških formah pesmi-seznamov pravil in dialoških pesmi, ki posnemajo dopisovanje na lističih med Xiomaro in Caridad ali spletnega klepeta dveh oseb.
Pesmi so naslovljene, pri čemer naslovi pogosto delujejo kot refreni ali kot verzi, ki se medsebojno nadaljujejo in dopolnjujejo: pesmi »Zmenek« sledijo »Mamina pravila za zmenke« in še » Dodatne informacije o pravilih za zmenke«, pesmi »Ko to noč sanjam o njem« sledi »Problem s sanjami«. Vsaka pesem ima jasen vrh, idejo, misel, sporočilo ali zaokrožen prizor, ki poudarja atmosfero oziroma ima drugo jasno funkcijo v kronološko urejeni fabuli romana. Večina pesmi gradi na postopkih, ki so značilni za slamovsko poezijo: pogosta so ponavljanja jezikovnih vzorcev, nekoliko bolj sproščen zunanji ritem, skladen z avtoričinim notranjim ritmom in tekoč slog, ki ga mestoma upočasnijo in zgostijo prekrasne metafore in podobe.
Prav tako so pogoste pesmi, ki s ponavljanji različnih vrst, epiforami in paralelizmi členov referencirajo biblijo, ustvarjajo močen ritem in čustveni vtis pri branju: »Lahko imaš očeta, ki …«, »Nič mobilca. Nič denarja za malico. Nič popoldnevov brez cerkve«, navsezadnje tudi na samem vrhuncu romana, v pesmi, ki jo Xiomara pove na vsemestnem newyorškem slamu: »Zato, ker …«
Z menjevanjem narativnih pesmi in tistih bolj zgoščeno-metaforičnih je Elizabeth Acevedo v izvirniku, Katja Zakrajšek pa v prevodu, uspela ustvariti hipnotičen ritem, ki ves čas motivira za zavzeto nadaljevanje branja. Metaforično gostejši verzi so ubesedeni in prevedeni mojstrsko in med tekočim branjem, ki je bolj podobnemu proznemu kot branju poezije, učinkovito presekajo bralsko pričakovanje in navdušijo: »Mamičin hrbet je obešalnik. / Njena jeza je iz najtežje volne. / Najbrž ji je grozno vroče.« ali pa »In moje srce je kot tak Darwinov ščinkavec, ki se trudi vzleteti.«
Po dovršenosti teh pesniških podob sta jasna visoka literarna ambicija in avtoričino obvladovanje pisanja ter tudi prevajalkin izjemen občutek za jezik. Izpoved Pesnice X zanalašč ni zgoščena na dolžino povprečne pesniške zbirke s 30-50 pesmimi, temveč je izpisana v domala epskem dihu skoraj 250 pesmi, ki razširjajo prostor za empatično vstopanje bralcev v Xiomarino osebno zgodbo, obenem pa so umetelno pokapane z izjemnimi verzi, ki se ne raztopijo v romaneskni formi, temveč jo začinijo in povzdignejo s pretanjeno mero.
Poleg ritmičnega obvladovanja snovi je presenetljivo hitro, a izjemno elegantno mešanje jezikov, registrov in jezikovnih plasti, ki je bilo gotovo zahtevno za prevajanje, in ki se kaže v posebni pripovedni perspektivi. Bralec že iz samega jezikovnega sloga ves čas aktivno razbira, kdaj bere Xiomarino pripoved, kdaj njene misli in kdaj ponotranjen spomin, ki nezavedno poroča govor drugih, recimo njene mame. Takšni vrivki niso zmeraj formalno označeni, zato jih je morala prevajalka spretno razbirati iz sloga izvirnika, kjer se ponavadi pojavijo kot rahel spust registra ali s pogovornim jezikom zaznamovan govor, praviloma pa gre za čustveno nabite trenutke: »To je ena redkih stvari, o katerih se z dvojčkom prepirava, / kako mu nikoli ni treba spucati niti pol toliko sranja kot meni, / pa ga ima mami vseeno rajši.« »Ali pa bo mislil, da sem / cerkvena bejba, ki bo naskočila / prvega, ki bo za to.«
Xiomara kot protagonistka in hkrati osrednja pripovedovalka uporablja vsakdanji jezik, ki je mešanica slenga mladih in pogovornega jezika špansko govorečih priseljencev, vanj pa ves čas vstopajo izrazi in načini govora ljudi ter okolij, ki jo obkrožajo, pogosto v obliki poročanega govora. Kadar nam Xiomara pripoveduje o mami ali o soseščini, v kateri živijo, v njen jezik vdirajo hispanizmi in španski citati, povezani z družinskimi člani, družbenimi vlogami, glasbo in drugimi kulturnimi označevalci, njihov pomen pa je povečini povsem lahko prepoznati iz konteksta prizora: »papi«, »la niña de la casa«, »mira, muchacha«, »cueros«, »bačata«, »bodega«. Pogosti so celotni verzi v španščini, ki so ali pa tudi ne zliti s slovenščino: » da las cosas de la casa ostanejo en la casa«.
Kadar Xiomara poroča o dogodkih, povezanih z njenimi vrstniki, v njen jezik vdirajo literariziran sleng in vulgarizmi, ki jih je prevajalka spretno razgibala od tistih že povsem uveljavljenih v slovenščini, kot so »kul«, »fajn«, »nehaj bluzit«, »majkemi«, »gandža«, »bajla« pa do novejših pogruntavščin, ki se bodo verjetno v prevode v prihodnje vpisovali vse pogosteje: »mem« za meme, »Maš to, stara« v pomenu »verjamem, da zmoreš« pa »mi noben ni sedel« za »noben mi ni bil všeč«, »kjut« v pomenu cute ali luštkan, »moji mami ful dogaja cerkev« v pomenu »moja mama se navdušuje nad cerkvijo« in »dati kepico« za poseben prijateljski pozdrav, pri katerem se dve osebi narahlo srečata s peščicama.
Pogosto se v jezik mešajo pogovorni in narečni izrazi, ki bi jih lahko pripisali včasih izrazito določenim, drugič več različnim slovenskim regijam: »zaštihniti«, »pikzigmar«, »surla«, »ujagat«, »pajzniti«, »tanov«, »taprav«, »tafejst«, »glupa«, »pejva«, »menstra«, »fučka«. Ker gre cross-over roman, v katerem ne pričakujemo, da bi prevajalka prirejala izvirnik za večjo razumljivost bralcev, saj gre vendar za mlade in odrasle bralce, ki s slastjo odkrivajo jezikovno in kulturno živost romana, se mi zdi posebej posrečeno, da je na način tovrstnega mešanja ustvarila neke vrste zelo sodobno panslovensko pogovorno različico, namesto, da bi se držala bolj regionalno čiste ali povsem preverjene variante.
Potem so tukaj prevzete besede, ki bi jih lahko slovenila in zapisala v številnih variacijah, zavestno pa se je odločila in se skozi ves prevod držala delnega slovenjenja: »mesidži« namesto »SMS-i« ali »messagei«, potem pa »emodžiji«, »shendlati«, »streamati«, »iPhone«, »YouTube«, »post-it«, »fit«, »selfi«, »legice«. To ustvarja vtis mladostnega slenga, navdahnjenega z angleščino, kot ga povsem spontano uporablja današnja slovenska mladina in zato deluje organsko in avtentično. Podobno usklajeni so tudi vulgarizmi, ki narahlo variirajo med knjižnim, pogovornim in slengovskim izrazjem, zato pa na koncu delujejo povsem življenjsko: »jebena faca«, »pičkica«, »kurba«.
Obenem se v prevodu onomatopeje barvajo skladno z registrom: »Ajs!« namesto recimo »Au!«, »vau« namesto »oo«, »nop« ki bi lahko bil tudi »eh«, tako da je med branjem ves čas čutiti prevajalkin aktiven in zavesten odnos do oblikovanja sloga prevoda, ki ne popusti od prve do zadnje strani.
Posebej mi je bila všeč jezikovna občutljivost prevajalke do snovi, saj zelo previdno stopnjuje izraze za nežna čustva, ki se v Xiomari razvijajo skozi roman do njenega fanta Amana, saj na začetku zavestno govori predvsem o »zagledanosti«, ki se stopnjuje v »zaljubljenost«. In njen postopek pridevniških novotvorjenk, ki jih v slovenščini pogosto razvežemo v daljše besedne zveze, v tem romanu pa poskrbijo za poetičnost in jedrnatost jezika: »mi ponudi nakrhljano jabolko« namesto »mi ponudi jabolko, narezano na krhlje« ali »s tistim svojim kužkastim izrazom« namesto »s tistim svojim izrazom žalostnega kužka«.
Seveda pa ne moremo mimo velike posebnosti pri prevajanju Pesnice X in sicer slamovskega in raperskega žargona. Kot je očitno iz mojega prispevka, se sama praviloma odločam za le delno slovenjeno prevzemanje besedišča, povezanega s ti. slam poetry, torej »slam«, »slamer_ka«, »slamerski«, »slam (dogodek)«, »slamati«, v resnejših kontekstih tudi »slamovski«, čeprav so po dolgoletni prisotnosti tega priljubljenega pesniškega gibanja v Sloveniji povsem upravičeni »slem«, »slemer_ka«, »slemovski« in »slemati«. S Katjo sva se v času njenega pregleda prevoda veliko pogovarjali o tem in kot zdaj berem v tiskani izdaji, so se z urednico Tjašo Koprivec Vuga in lektorico dr. Andrejo Jezernik odločile ohraniti »slam«, »slamerje«, »pesniški krožek« in »slamovsk_«. Po drugi strani pa tudi za »rep« in »repati«, verjetno zaradi mnogo bolj ustoličene in širše prepoznavnosti rap glasbe, ki se je pri nas že povsem uveljavila kot mainstreamovska glasbena zvrst, ki ni nič več nišna ali alternativna. Prevod tako lepo nakazuje na to posebno razpoko v času, ko je rap že lahko rep, slem pa še lahko tudi slam. Zaradi siceršnje slogovne razgibanosti takšna raba žargona prav nič ne moti branja, medtem ko bi v kakšnem drugem kontekstu z veseljem podprla tudi popolnoma slovenjeno varianto.
Celoten roman je tako predstavljal odličen izziv in užitek za prevajalko Katjo Zakrajšek, ki je že večkrat dokazala, da je tovrstnim preizkušnjam ne le kos, temveč nam z veseljem ponuja pogumne in resnično ustvarjalne prevodne zglede. Sovretova nagrajenka (2022), nagrajenka Radojke Vrančič (2008) in lirikonovega zlata (2017) se je pri nas uveljavila kot pogumna prevodna selektorica predvsem avtoric iz nišnih območjih anglofone, frankofone in portugalske književnosti, ki prihajajo iz različnih vrst obrobja. Posebej jo zanimajo afriške in afrodiasporske književnosti v evropskih jezikih, pa tudi druge nedominantne pisave. Je prevajalka s širokim razponom jezikovnih registrov in form, obenem pa prevaja z močno etičnim odnosom, ki se čuti v njenih prevodih.
Tako ne čudi, da jo je pritegnilo prevajanje presunljivega romana o slamovskem gibanju, ki se že štirideset trudi podeliti glas prav tistim, ki so v širših družbenih kontekstih pogosto utišani in izrinjeni na rob. Slamovske scene se praviloma najhitreje in najmočneje »primejo« prav izven prestolnic, v tistih »drugih« četrteh in praviloma odsevajo demografsko sliko skupnosti, znotraj katere so si ustvarile dom. Kot denimo v Pesnici X, v kateri Xiomara začudeno ugotovi, da okoli sebe ne opaža nikogar, »ki bi bil tak kot jaz: velik in rjav in jezen.« Prav za te je Elizabeth Acevedo, zdaj v slovenskem glasu Katje Zakrajšek, zapisala Pesnico X in jo namenila tistim, ki svojega glasu in svoje podobe ne vidijo prav pogosto obsijanih z lučmi odra, kamer ali s sojem družbenega življenja.
Pod črto torej takole: Pesnica X skozi zgodbo neskončno simpatične, pogumne, vendar tudi ranljive junakinje Xiomare bralcem zlahka približa turbulentnost odraščanja v multikulturnem okolju, navdušuje za pisanje poezije, za slamanje ali ustvarjanje katerekoli umetnosti, mladim in odraslim ponuja branje, ki ga bodo požirali stran za stranjo, mentorjem in učiteljem pa odlično snov za razprave z mladimi in orodje za ustvarjalno pisanje (preverjeno). Roman, tudi po zaslugi odličnega slovenskega prevoda, podčrtuje z dvojno črto, da Elizabeth Acevedo nikakor ni samo ena »iks« slamerka; da slam poezija ni nobena modna muha in da glasov mladih nikakor ne smemo odpraviti s preprostim zamahom roke.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved