vse pa se je začelo tistega novembrskega večera, ko ni bilo nikamor za iti, ker je takratna oblast, ki preprosto ni nameravala sprejeti, da se imajo ljudje fino in da se znajo imeti fino in da celo stremijo k temu, da bi se imeli fino, oblast, ki prav ne prenese pogleda na užitek, veselje, vsakdanja človeška posedanja po kafičih, ležernost, nestorilnost in odmike od discipliniranosti v krč in bi raje, da se ljudje ne srečujejo, ker potem domislijo razne ideje, ljudi ob mraku zaprla v domove, ni pa znano, kam je zaprla tiste, ki domov nimajo, tistega večera je bilo, ko so se ljudje vendarle nekako srečali in se imeli fino in je gospa profesorica dejala, da so Slovenci lahko srečni, ker imajo Nino Dragičević. To drži. Slišati je, da tudi Nina Dragičević s tem soglaša. Izjemna je, Nina Dragičević, tako so rekli o njej in ni jih utišala. Ni znano, ali je velika in ali je največja, se pa pogosto znajde v situacijah, kjer je relativno visoka. Kar je približno toliko vsebinsko kot tisti zapis tiste kritičarke, ki je dejala, da Nina Dragičević piše dolge pesmi in ne kratkih. Čas je takrat šel v nič, papir tudi, Nina Dragičević je nevzdržno lepa. Tudi to niso njene besede. Bi pa lahko bile, a si besed ne lasti, nasplošno je menda proti lastnini, kako lepo je, če imaš svoje stanovanje. Nino Dragičević vsepovprek sprašujejo o družbeni angažiranosti v njeni poeziji in celo o angažirani poeziji. Takrat tone v dolgčas, a se tudi sprašuje: Šta ovaj priča? Kje se je zalomilo, da se poezijo misli distancirano od življenja samega? Kako poteka selekcija problemov, ki so opaženi, in tistih, ki niso? In ali je, denimo, izraz ljubezni manj družbeno angažiran od problematiziranja sovraštva? Kako je lahko v sodobnih družbah, ki se utemeljujejo v tako izrecnem kot latentnem sovraštvu, pesniški izraz ljubezni, se pravi izraz odboja od delovanja sodobne družbe, prepoznan kot ljubezenska in ne angažirana poezija, kje je angažma? Vse narobe. Kričati, vznemirjati, iritirati, v dobi anemije je to smer poezije. Okruški misli, ki predstavljajo celote, ne moreš pozabiti, ne moreš pozabiti, ne moreš pozabiti. Ne morem pozabiti tistega kretena, ki je dobil neko nagrado na Slovenskem knjižnem sejmu, ne morem pozabiti, kako me je pred nekim dogodkom v neskončnost spraševal, od kod sem. Nato se nismo smejali, njega pa noben odgovor (Iz Ljubljane? Novega mesta? Od Matere Narave?) ni zadovoljil. Popraskati po površini: Na nekem literarcu je neka gospa menda dejala, da v poeziji Nine Dragičević opaža preveč jeze (za razliko od ravno prave količine jeze?). Tam nas ni bilo, toda potem smo se vseeno hihitali zelo močno. OECD ugotavlja, da v zadnjem času približno šestnajst odstotkov subjektov, ki jih v Sloveniji označujejo kot ženske, meni, da je fizično nasilje v nekaterih situacijah sprejemljivo. Zna biti, da je gospa, ki poeziji Nine Dragičević očita jezo (namesto da jo, recimo, slavi), med njimi. Prejšnji dan v LPju neki strejt par ugotavlja, da so šli v Tiffanyja in da jim je bilo grozno, ker da “kaki so”. Neka gospa je vprašala Nino Dragičević, zakaj se morajo lgbt+ osebe ves čas označevati. Ona, tako gospa, je liberalna in ljudi ne obravnava po seksualni preferenci. Njej so, tako liberalna gospa, vsi enaki, tudi tisti, ki so drugačni. To se pravi, vsi so enaki, le da so eni drugačni (in hkrati enaki). Menda ji je Nina Dragičević odgovorila, da se homoseksualne osebe ne bi “označevale”, če se jim označevati ne bi bilo treba. Približno ob istem času je neki liberalni novinar zapisal, da so ves naš problem identitetne politike. Medtem, tako so rekli, je Nina Dragičević dalje odgovarjala tisti gospe, ki jo je spraševala, “čemu ves ta lgbt lejbeling”, da so označevanje homoseksualnih oziroma queer oseb pravzaprav začele homofobne heteroseksualne osebe, zlasti cerkvene in posvetne oblasti in takoj za njimi inertna raja, ne pa homoseksualne osebe. Homoseksualne osebe so se tu in tam srečale, se malo pošlatale, sanjarile o skupnem življenju, družini in zlasti miru, toda sadistične homofobne heteroseksualne osebe so rekle, o to pa ne, vaša telesa producirajo užitek (ne pa zgolj otrok) in torej ne, vi ste drugačni in, kot se z drugačnostjo v represivnih družbah, se pravi tako rekoč povsod, rado zgodi, drugačnost se prevede v nenormalnost, kar je zlahka mogoče umestiti v kategorijo zločina. Telesa, ki proizvajajo užitek, so telesa, ki jih je treba uničiti. Gospa je odgovor sprejela. Še več, dejala je, da ji je odgovor zelo pomagal razumeti stvari in da hvala. Naslednji dan je liberalna gospa srečala Nino Dragičević in: jo vprašala isto vprašanje. Liberalna gospa ne more več poslušati javnih deklaracij razlike, gospa v poeziji vidi jezo, to ji ni všeč, nagrajevanega kretena zanima, če je Nina Dragičević “od dol”. Vso resno sodobno poezijo poganjajo srečanja s to in ono gospo, tistim in onim kretenom, kajti to je tisto, kar sestavlja intersekcionalno živeto življenje specifičnih subjektov. Ampak vse se izravna, veliki možje slovenske literarne krajine v odhajanju bi radi bili veliki, a dovolj mali, da mi ne bi opazili, kaj so storili, mi, ki stremimo k duhovnemu bogastvu, hočemo njihov denar, ki so si ga prilastili s patriarhalno prevaro. Veliki možje pravijo, da nas morajo zanimati univerzalne resnice in da jih oni vedo. Toda oni, kot se tem onim rado dogodi, ne vedo nič, nimajo nobene perspektive in prav to jih najbolj skrbi. Nekje duboko u sebi vedo, da niso zanimivi. Zlasti pa jih skrbi, da bi postalo znano, da univerzalnih resnic ni, kajti prav dominantna, t. i. univerzalna družba ustvarja razliko za razliko, o kateri potem noče slišati. Specifične poezije pa niso vsakdanji zapisi o avtorjih, ki jih pišejo, temveč so venomer kontemplacije o vseh drugih. Kajti specifičen položaj teh avtoric_jev ni esencialen, pač pa jim ga določa zunanja družba. Ne moreš pozabiti ne moreš pozabiti ne moreš pozabiti in, kar je bistveno, ne smeš pozabiti. Ti dogodki, kjer sta venomer ena gospa in en kreten, so majhni, a so elementi v družbeni strukturi sveta in so zato pravzaprav izris univerzalnosti. Vstopi poezija. Živeto življenje kot zmes vtisov, latentnosti, pretirano slišnih in komaj razumljivih glasov, zlogov, vzdihov, prelivanja med žalostnim in smešnim. Ni dovolj. Poezija prekine z življenjem natanko tam, kjer jo ta navdihuje: od dogodka in stanja k zamišljanju možnega. Možnosti, omejene zgolj z imaginacijskim in artikulacijskim potencialom pesnice. Poezija ne namerava ničesar sporočiti, ničesar ne obravnava, temveč vsrkava vase, da bi pognala neki drugače. Poezija ni v dialogu. Ne namerava niti povedati niti dopovedati niti se dogovoriti. Ne čaka na odziv. V tem se morda najbolj razlikuje od sodobnih realnosti, kjer se kar naprej poziva k dialogu, zlasti k neravnovesnemu dialogu oblasti z njej podrejenimi segmenti populacije. Poezija gola sila potencialnosti. Bili smo povsod, v maternih jezikih, v volčjem žrelu, pod mikroskopi, na tnalih, plesalo se je, dišalo je, morda smo to mi, morda bi to rekla Nina Dragičević, toda v neki pesmi je napisala, da mi ne obstajamo, zdaj pa se znajdi. Gospa profesorica je dejala, da so Slovenci lahko veseli, ker imajo Nino Dragičević, saj da je v redkobesedni slovenski prostor vnesla južno gostobesednost in eksotiko. V resnici pa Nina Dragičević poseda za Bežigradom in srka makijato, Nina Dragičević je astronavt.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Leta 2021 je prejela Jenkovo nagrado, leta 2020 Župančičevo nagrado, leta 2018 je kot prva v zgodovini pesniške nagrade Vitez poezije prejela obe nagradi – nagrado strokovne žirije in nagrado občinstva. Bila je v ožjem izboru za Cankarjevo nagrado 2022, kritiško sito 2020, Jenkovo nagrado 2019 in Veronikino nagrado 2019, prejela pa je tudi svečano listino Univerze v Ljubljani za izjemne dosežke in bila finalistka za evropsko nagrado Palma Ars Acustica 2018.
Foto (c) Nataša Velikonja