Ko je bil Joe Biden inavguriran za predsednika ZDA, je na slovesnosti brala pesnica Amanda Gorman. Pesnik lahko prevzame podobne vloge v različnih kulturah. Toda v vsakdanjem življenju je večino časa tujec, izobčenec. Je osamljeni razbojnik v puščavi. Tako je v Evropi in tako je tudi drugod po svetu.
Pisatelji smo solisti. Slavimo enake vrline kot beduini: vztajnost in radodarnost. Nekateri pesniki med našimi najboljšimi kolegi poznajo lakoto in žejo, junaško revščino in hrepenenje. Poleg materialnih vrednot so še druge vrednote in ohranjanje zavesti o njihovem obstoju je ena od nalog poezije.
Še nikoli v svetovni zgodovini ni toliko ljudi živelo v izgnanstvu: vojne, lakote in podnebne spremembe ženejo ljudi v beg – danes smo na nek način vsi nekakšni nomadi. Paradoks je, da hkrati cveti nacionalizem. Smo pesniki in prebivamo v literarni republiki. Fizično smo v Šanghaju, Bogoti, Carigradu in Kopenhagnu, toda poezija je naša intelektualna in duhovna domovina.
Poezija ni za strahopetce. Naša naloga je gledati pod prste oblasti in govoriti o stvareh takšnih, kot so. Ko nepravičnost izpodrine resnico, pesnike pozaprejo prve, in to je logično. Toda poezija je blizu glasbi in ko pesem uspe, njene besede sežejo globoko v um in dušo in tam dolgo odmevajo. Dobra poezija je čarobna, magična.
Poezija mora biti zavezana lepoti in veličini življenja – in vsakdanjim težavam navadnih ljudi. Iskanje resnice je podobno lovljenju kuščarjev v temi in ne glede na to, kako se obrnemo, je zadnjica vedno zadaj.* Moramo biti odkriti do sebe glede naše lastne zmedenosti. Umetnost išče resnico, ki je globlja od političnih rešitev, kljub temu pa poezija želi biti tudi kritična instanca z dodatno dolžnostjo govoriti resnico o resničnih problemih v resničnem svetu.
V tem kontekstu je bistveno, da imamo čim več dobrih prevodov. Kot evropski pisatelj sem ujetnik latinice. Kitajski in arabski pisatelji so tu v prednosti pred evropskimi kolegi; mnogi od njih znajo brati dve abecedi. Koliko abeced je na svetu? Tega nihče ne ve natančno, vendar jih je veliko in samo kitajsko, hindujsko, bengalsko in druge azijske abecede uporablja več kot tretjina prebivalstva na planetu.
Smo del ene in iste univerzalne civilizacije in imamo skupno usodo ne glede na to, katero abecedo uporabljamo. Potrudimo se za nov razcvet umetnosti in poezije v svetu, ki mu bo vladal mir. Poezija bi lahko pripomogla k razumevanju med ljudmi in kulturami sveta ter prispevala k spoštovanju posameznika in njegovih osebnih sanj o življenju v sreči in harmoniji. Vsi si delimo te sanje.
_______________________________
*Stavek je parafraza pesnikovih verzov iz pesmi Lovljenje kuščarjev v temi: »Iskanje resnice je kot lovljenje kuščarjev / v temi. Grozdje je iz Južne Afrike, / riž iz Pakistana, dateljni rasejo v Iranu. / Podpiramo idejo odprtih meja / za sadje in rastline, / toda kakor koli se obrnemo, / imamo zadnjico vedno zadaj.«
Prevedel Peter Semolič
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Niels Hav: Mozeg - 17. 9. 2023
- Niels Hav: Poleti - 9. 4. 2022
- Niels Hav: Sanje, ki si jih delimo - 7. 4. 2022