Nismo Aleksander, ki je osvojil svetove
in jim dal nove jezike, delimo pa zgodbo
ladje, ležeče na afriški reki, ki se na obali
razpenja, zdramljena od mrzle nočne plohe,
in zre v obličje Nila, ko te opominja
Kragulj si
ki molčiš v glasu
vesolja opolnoči
Kaj žene človeka, da poimenuje mesto po sebi,
da od zidakov hoče, naj bodo kosti, od vetra,
naj diha kot pljuča noči,
od noči, naj pride bliže, naj ti spregovarja
kot pleme, od plemena, naj spi,
od sna, naj mu jezik razveže, od
jezika, naj sanja? Pridi k meni.
Ne vidiš, da sem se podal iskat ogenj,
neizoblikovano pesem luči? V ustih
mi lebdi ime kakor dim, bilo je izrek
preročišča. Kot drugi sem iskal
gozd, kraj, ki bi mu rekel dom.
A kaj ti lahko povem o Kraljestvu,
o tem, če ti svet leži pri nogah?
Ko boš obredel vse meje te zemlje,
boš hrepenel po zrcalih, jih iskal v potokih,
in ko ti bo reka vrnila pogled,
kako naj veš, da se ni nič izgubilo?
Prevedla Katja Zakrajšek
www.nickmakoha.com
foto: Sam Burnett
- Nick Makoha: Kraljestvo težnosti - 21. 8. 2018