Kaj se skriva za naslovom Trgetanje? Za črno naslovnico z malo drugače črnim krogom nekje na sredini? Priznam, nisem vedela, kaj bom brala, kaj bom doživela, kaj naj sploh pričakujem. In ravno odsotnost pričakovanj se je izkazala za nekaj najboljšega, kar sem si lahko podarila pred branjem zbirke. Ob branju prvenca Pina Pograjca (1997), sicer študenta primerjalne književnosti, sem občudovala njegov jasen in pogumen izraz, teme, ki jih obravnava, ter način, kako se jih loteva.
Pravi, da navdih za svojo poezijo vedno dobi v lastnih izkušnjah (Gorenjski glas, 22. april 2023). Pripoveduje o razmerah doma, o poskusu samomora, o prvih in vseh naslednjih ljubeznih in o številnih drugih izkušnjah, ki mu jih je nasproti prineslo življenje.
Domu posveti cikla Rek in Žeja. V prvem se ukvarja z mamino boleznijo; z nje bi rad obrisal vsako sled bolezni, ki pa zahteva čakanje, disciplino upanja. Postopek bolezni je šablona, opisana do podrobnosti v brošurah /…/ morda bi me na kaj pripravila, a ne upam si je listati do zadnjih strani. Mamino bolezen prenaša nase, zboleva za njenimi boleznimi. Neguje jo in opazuje, ko spi, kakor je ona opazovala njega, ko je prespal vse bolezni. Drugi cikel se ukvarja z očetovim alkoholizmom in nemočjo družine pred njegovim lomastenjem. Razmere v njegovi družini so znane vsem, katerih starši so imeli težave z odvisnostmi. Obdobje miru je navidezno, občutki ljubezni kratkotrajni /…/ simuliramo družino.
V drugem delu se Pograjc posveti svoji bolezni, psihozi. Po mesecu dni razraščanja blodenj /…/ je tok mojih misli dosegel vrhunec v psihotični erupciji. Iskal je izhod in se ga domisli. Moram v Polje. Sledi “trumanov šov”, ki so ga orkestrirali številni stanovalci in zaposleni. Bralce popelje v svet psihoze, v svet, kjer vse slišijo in vse vidijo. Tehniki odirajo kožo pacientom, sreča gospo z rakom, ki je povsod pa nikjer, sposodi si kuli in z njim poskusi storiti samomor, traja, da se sestavi. Zaradi terapije lebdi, a kljub vsemu lahko igra remi, se vsaj za silo sreča z Guliverjem, če mu že Poejeve kratke zgodbe uidejo. Po pol leta mu uspe, naredil pa bi vse, da se njegova duša ne bi več ločila od telesa.
Dovolimo si predah in se spomnimo, da avtor piše o svojih izkušnjah. Že na tej točki je hudega dovolj za nekaj ljudi. Ali za nekaj življenj enega človeka. V okolju, kjer so starši odsotni iz različnih razlogov, ni veliko prostora za sproščenost, za igro, za otroštvo. Vsak se rešuje po svoje. Že to je težko breme za mladega človeka. Kot da ne bi bilo dovolj, se prilepi še duševna bolezen, ki avtorja popelje nekam drugam, v svet zdravil, v svet blodenj, v svet ljudi na robu, nerazumljenih, odrinjenih, pozabljenih. Tabuiziranih. Zaradi strahu? Nerazumevanja družbe? Morda. Ravno zato je dragoceno Pograjčevo pričevanje o lastnih izkušnjah. Piše brez obsojanja, brez obtoževanja, niti za trenutek se ne smili samemu sebi. Ne kaže s prstom proti nikomur, ne proti družini, ne proti družbi, ne proti igri genov, ne proti sebi. Proti nikomur. Piše prizanesljivo, objektivno, a vendarle nekako naklonjeno, kot da bi želel povedati, da je tako pač bilo, zdaj pa gre naprej.
Kljub bremenom si upa ljubiti, hrepeneti, živeti. Upa si priznati, da ljubi fante. Ja, žal je tudi danes kljub temu, da smo bojda strpna družba, za priznanje, da odstopaš od večine, potreben pogum. Najprej do samega sebe in do okolja, v katerem se giblješ. Svoje simpatije opisuje nežno, ljubeče. Začelo se je v osnovni šoli, pravi. Spominja se sprehodov po kamniških gričih, igralca v Mglju. Spominja se različnih ljubezni, obljub, mesenih navduševanj. Pripoveduje o utrinkih iz svojega življenja, o spominih, željah in hrepenenjih. Želi si živeti, ljubiti, biti ljubljen. Kot vsi. S tem, da bi mu ob branju Trgetanja še bolj privoščili, da bi našel ljubezen, varnost, okolje, ki ga bo razumelo, spodbujalo. Morda pa ga je že našel v poeziji, v glasbi, v filmih …
Zbirka Trgetanje je izjemna. Pogumna. Lepa. Ker lahko v njej beremo o bolečih temah, ki jih je avtor izkusil sam, predelal, premagal in nam jih povedal na izjemno dopadljiv način. Tudi dikcija je mešanica zrelega in mladostnega izraza. Vsekakor je to zbirka, ki je ne bom pozabila in se bom k njej vračala večkrat. Po pogum, po optimizem, po zavedanje, da se da, da je mogoče težak nahrbtnik odložiti in leteti, v življenju videti in čutiti lepo.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Neža Vilhelm: Pogumno pričevanje in iskanje lepega - 15. 8. 2024
- Pogovor z Irino Starovoyt - 13. 8. 2024
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024