Branje
Zadnje dni precej razmišljam o svojih najljubših otroških knjigah. O tistih, ki so se mi tako ali drugače usedle v spomin. Seveda vrstnih redov ne bom delala, ker bi jim delala krivico. Veliko krivico. Zato bodo nastopale po naključnem vrstnem redu, kakor so mi prihajale pred oči. Prva med njimi, ki sem jo brala do popolne zmahanosti, je bila Pika Nogavička. Tista rumena z rdečim hrbtom in trdimi platnicami. In ljubkimi ilustracijami. Pa kroglicami pregelk in stranhom. In drevesom, kjer je rasla limonada. In puštivanko. Medvedek Pu in Hiša na Pujevem oglu. Še danes pogosto na vprašanje Kako si? Odgovorim s Sploh nisem več. Pa podlasica in nadlasica sta tudi na meniju. Serijo Pet prijateljev smo požirali tako hlastno, da so nam v šoli prepovedali za domače branje povedati več kot eno. Pa Nikec, baraba, falot. Večen navdih za lumparije, poln odličnih idej.
Še danes jih, priznam, pa še prav nič nerodno mi ni, z veseljem primem v roke in jih prebiram. Ugotavljam, da še zdaj znam na pamet cele dialoge in se natančno spomnim posameznih opisov. Po eni strani mi je to neskončno všeč, tisti del mene, ki se ima za prevajalko, pa se ob tem zdrzne in ga navdajo strašne, strahovite, grozodejstvene skrbi. Mladi ljudje si bodo tako zapomnili tudi moje prebeseditve originalov. Ob njih se bodo učili brati, spoznavali bodo domišljijske in realne svetove, se učili, rasli, zoreli … Grozno breme, a hkrati tudi strašen izziv.
Prevajanje
Ne glede na starostno skupino, za katero prevajam, do besedila (ali filma) čutim veliko odgovornost. Pri prevajanju za otroke se zavedam, da imajo še sveže možgane, ki kot gobica vpijajo vse, na kar naletijo. In upam samo, da bodo moje rešitve dovolj posrečene, da si bodo zaslužile mesto v njihovih življenjih. Tak primer sem imela priložnost že doživeti in, priznam, občutek je izjemen. V času svojih uredniških dni sem imela priložnost urejati učbenik za latinščino Minimus. Bila sem urednica, ki je morala besedilo prestaviti iz Anglije, od koder je bil mišek v resnici doma, v Slovenijo. In preimenovati tudi njegove sostanovalce, med katerimi je bila tudi muca. V originalu ji je bilo ime Fibrissa, Brkačka. Na slikici ni imela izrazitih brkov, pa tudi ime se mi ni zdelo prav ljubko, trapasto … Ker je bila puhasta in, kehm, no, recimo, močnih kosti, sem jo preimenovala v Obeso, Bajso. Leta pozneje sem ob drugi priložnosti srečala mladeniča, ki je povedal, da je hodil na škofijsko osnovno šolo in da so imeli ta učbenik. In da je bila Bajsa največja faca. Ob stavku Bajsa je debela so se pa vsi krohotali kot pečeni mački. No, to! Zavedam se, da je to edinstven primer, morda mi nikoli ne bo uspelo več kaj takega (morda pa, kaj pa vem). Sem pa izjemno hvaležna za povratno informacijo in za pogum za delo vnaprej.
Za otroke sem prevajala tudi knjige o vesolju, živalih, človeškem telesu. Nekatere so bile precej resne, druge malo manj (recimo serija Hinkova hiša, ki je v slovenščini izšla pri založbi Morfemplus). Pri tovrstni literaturi mi je velik izziv predstavljala natančnost izražanja, jasnost. Veliko težavo sem imela tudi s prilagajanjem starostni skupini, ki so ji knjige namenjene. Bala sem se, da bom preveč poenostavljala in bo otrokom tema zato dolgočasna. Zavedam se, da mali ljudje vejo ogromno, so zelo bistri, dojemljivi, dobro povezujejo. Kdaj seveda potrebujejo oporo, spodbudo, pomoč, da lahko nadaljujejo, samo so hitro spet na pravi poti. Če bi jim predstavila temo preveč poenostavljeno, bi jih, po mojem mnenju, žalila. Pretežko pa tudi ne smem zastaviti, ker bi ob tem izgubili motivacijo za branje in samostojno raziskovanje. Najti moram, kot je to storil že avtor, ustrezno lego v slovenščini, da bo malčkom bralčkom dovoljšen izziv, ki jih bo potegnil na naslednjo stran, pa na naslednjo, vse do zadnje pike. Pri leposlovju se trudim, da je jezik, skladno z duhom izvirnika, seveda, dovolj jasen, živ, zanimiv, otrokom domač, da jih privabi v zgodbo. Ob tem se zavedam neprecenljive pomoči urednikov in lektorjev, ki s svojimi dragocenimi predlogi mnogo pripomorejo k temu, da je knjiga potem taka, kot si jo želimo, in jo mali in malo manj mali otroci z veseljem primejo v roke.
Filmi
V veliko veselje mi je prevajati tudi filme za otroke. Nadvse vesela sem, da imam priložnost sodelovati tudi na festivalu Liffe, ki skupaj s programom Kina Dvor Kino balon pripravlja program za otroke. Prevedla sem že ogromno otroških in mladinskih filmov. Podnaslavljamo jih v živo, kar pomeni, da sedimo v kabini in projiciramo prevod pod platno, da ga lahko malčki preberejo. Na nekaterih projekcijah jim besedilo bere za to določen človek, večji otroci, ki so že bolj vešči branja, pa berejo sami. Ta izkušnja je strašno dragocena, ker lahko v živo spremljamo odzive otrok na film, ki ga spoznavajo tudi prek naših prevodov. Na ta način tudi spoznavamo, kaj funkcionira in kaj morda ne tako zelo. Prevajanje za podnapise je seveda zelo specifično. Besedilo moramo povzemati, da ga lahko gledalci preberejo. Če so gledalci mlajši, moramo skrajšati besedilo še malo bolj, da je podnapis na platnu še malo dlje, da ga lahko v celoti preberejo in dojamejo. Vemo, da so otroci malo počasnejši bralci kot odrasli in potrebujejo trenutek ali dva več. Pa tudi izvornega jezika ne znajo tako dobro kot odrasli, zato se bolj zanašajo na podnapise, ki jim morajo biti dostopni (časovno in vsebinsko). Sama sem v podnaslavljanju bolj doma, zato mi je tovrstno prirejanje besedila bližje, ampak je vsakič sproti velik izziv in sem zelo hvaležna, da lahko doživim tudi povratne informacije gledalcev. Ti so iskreni, odprti, povejo vse (pa še kaj zraven), jaz pa tudi neskončno uživam v njihovih reakcijah med filmom in pogovorih po filmu. Mi dajo veliko in se od njih ogromno naučim, to pa lahko uporabim pri naslednjem prevodu.
Nikoli končana zgodba torej, a ravno to je tisto, kar dela prevajanje za otroke tako izjemno. Generacije se spreminjajo, njihov jezik tudi. Velik izziv in veselje pa je tem spremembam slediti.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Neža Vilhelm: Pogumno pričevanje in iskanje lepega - 15. 8. 2024
- Pogovor z Irino Starovoyt - 13. 8. 2024
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024