Saj res: Kako živimo? V kakšni družbi živimo? Ali je to snov poezije?

Od nekdaj me, kot avtorico, bralko, intelektualko, spravlja v obup tista sveta, nefizična, nematerialna snov poezije, tista svetost snovi poezije, čisto, absolutno, neomadeževano od stvarnosti. Na eni strani. Na drugi strani pa trdovratna, toga ideja o tem, da je poezija motrenje transcendentnega, nadčasovno premišljevanje, ki nima ne podlage ne smotra v družbenem. Eno poganja drugo in nazaj. Ta celotni kompleks nisem nikdar dojemala izven njegove nesporne politične funkcije, pa naj se njegovi zagovorniki in zagovornice o njej še tako sprenevedajo: te formalistične kombinacije svetih in čistih besed počno zgolj to, da prikrivajo soočenje s stvarnim, vpogled vanj, se mu izogibajo, predvsem pa ga potlačujejo, ne glede na to, na kateri strani razredne lestvice stojijo njihovi avtorji, avtorice. Splošni stavki, dostojni stavki, konvencionalne metafore, nobenih konkretnosti, nobenih posebnosti, nič osebnega, nič družbenega, nič političnega, dolgčas, anemija.

»Reperji, ko uporabljate besedo niger, se spomnite / da je to bila ena zadnjih besed, ki jih je slišal Stephen Lawrence«, piše gejevski, britanski pesnik grško-ciprskega in karibskega porekla Dean Atta v pesmi Nisem nikogaršnji niger iz leta 2012. Stephen Lawrence je bil britanski najstnik, leta 1993 umorjen zaradi rasnega sovraštva. Atta nagovarja skupnost, konkretno, reperje, in sklene: »Praviš mi niger, ker te je strah tega, kaj pomeni brat / vedeti, da si delimo nekaj neizrekljivega / naj se dvignemo še tako visoko, ne bomo sprejeti kot enakopravni / vedeti, da je rasizem institucionalno razmišljanje / in da bo ‘niger’ zadnja beseda, ki jo boš slišal pred linčanjem«. To je pesem, to ni esej. Če prebiramo manjšinsko literaturo, starejšo in sodobno, v njej ni kaj dosti ne metafor ne transcendence, ničesar svetega ni, ničesar čistega, najpogosteje zgolj nizanje zločinov, na katere naletavamo pripadniki in pripadnice teh manjšin, in ozaveščeno nagovarjanje skupnosti.

Zadnji dve Pulitzerjevi nagradi za poezijo – Pulitzerjeva nagrada velja v svetu za eno najbolj referenčnih nagrad, upravlja jo Univerza Columbia – sta prejela Jericho Brown za pesniško zbirko Tradicija (2020) in Natalie Diaz za Postkolonialno ljubezensko pesem (2021). Tudi tu ni kaj dosti transcendence, metaforike, samo konkretne in aktualne analize rasizma, homofobije, patriarhata, kolonializma, fašizma, stanja stvari. Jericho Brown je Afroameričan in gej. Takole piše v pesmi Strelne točke: »Ne bom se ustrelil / v glavo in ne bom se ustrelil / v hrbet in ne bom se obesil / z vrečo za smeti na glavi, in če bom to storil, / vam obljubljam, da tega ne bom storil / v policijskem avtomobilu, medtem ko bom vklenjen, / ali v zaporniški celici v mestu, / ki mu poznam samo ime, / ker sem se zgolj peljal skozenj, / da bi prišel domov«.

Natalie Diaz ima korenine v severnoameriški staroselski skupnosti Mojave in je lezbijka. V pesmi Manhattan je beseda Lenapejev – za boljše razumevanje: pripadniki in pripadnice skupnosti Lenape so bili staroselski prebivalci in prebivalke današnjega New Yorka – med drugim piše: »Stvari, ki jih vem, niso preproste: / sem edina staroselska Američanka / v osmem nadstropju tega ali kateregakoli hotela / in lahko gledam skozi katerokoli okno / zgradbe z obrata stoletja / na Manhattnu. / Manhattan je beseda Lenapejev. / Še celo čas je rana. / Ali se stoletje ali srce sploh lahko obrneta, / če se nihče ne vpraša: Kam so odšli vsi / staroselci?«

Leta 1980 je francoska filozofinja Monique Wittig v svojem eseju Pogled: Obči ali posebni? opozarjala, da je manjšinski znak – v primeru njene analize homoseksualnost – v strejt pameti tako določevalen, da preplavi in uniči samo snov literature, ki je nato izolirana v pomenski geto: »Pisati besedilo, ki v svojih temah vključuje homoseksualnost, je kockanje. Je tveganje, da bo formalni element, tematika, na vsakem obratu preobremenila pomen, zasedla celotni pomen, in sicer proti nameri avtorja ali avtorice, ki predvsem želi ustvariti literarno delo. S tem, ko besedilo prevzame takšno tematiko, ko postane eden izmed njenih delov celota, eden izmed konstitutivnih elementov celoten tekst, postane simbol, manifest. Ko se to zgodi, pa preneha učinkovati na literarnem nivoju; postane podvrženo omalovaževanju, preneha biti ocenjevano v odnosu do enakovrednih besedil. Postane angažirano besedilo s socialno tematiko in usmerja pozornost k socialnim problemom«. Res je. Zgolj primer, akuten v tukajšnji literarni kritiki: ko se ta ukvarja s strejt ljubezensko poezijo, je to ljubezenska poezija. Ko se ukvarja s homo ljubezensko poezijo, obvelja ta za družbeno-angažirano poezijo.

Toda morda bodo opozorila Monique Wittig končno presežena s sodobnimi dinamikami v poeziji, predvsem v njenem dojemanju in sprejemanju. Stvari se morda spreminjajo, zavest o neizbežni kompleksnosti družbe, zanimanje zanjo, naslavljanje javnosti, nagovarjanje skupnosti, ukvarjanje s skupnostjo naraščajo tako pri pisanju kot vrednotenju poezije. Strah, da bo manjšinski znak prebran kot edini element literarnega teksta, danes učinkovito razveljavlja intersekcijski pristop k poeziji. Intersekcijskost pomeni preplet specifičnih, singularnih spolnih, seksualnih, rasnih, etničnih, razrednih, kulturnih, starostnih identitet, soodvisnost različnih oblik zatiranja ali pač zgolj momentov prebivanja, mnoštvo ozaveščenih subjektnih pozicij, ki se prepletajo v avtorjevi oziroma avtoričini personi ali pač v lirskem subjektu.

Mnogi teoretiki in teoretičarke pravijo tem novim pesniškim dejanjem, ki se izrecno spuščajo v družbeni kontekst, javna poezija, včasih kontekstualna poezija, tudi zato, da bi jih ločili ne le od formalizma v poeziji, temveč tudi od predhodne bitniške poezije, konfesionalne poezije in avtopoetik, ki so sicer že vključevale družbenost, toda prepletenost osebnega in političnega, zasebnega in javnega, izhajanje iz konteksta, pa tudi identitetno mnoštvo kot izhodišče avtorske pozicije so pri sodobni poeziji izraženi bistveno močneje. Pravzaprav se je ta nova javna poezija spela s starejšimi pesniškimi izrazi družbenih manjšin, pogosto s tistimi iz obdobja revolucionarnih vrenj ob koncu šestdesetih let 20. stoletja, ki so dolgo bivali zgolj na obrobjih literarne pozornosti, in v njih najdeva svoje korenine, moč, vzor. Naj tu omenim zgolj poezijo Audre Lorde ali Pat Parker, prevedeno tudi v slovenski jezik. Ali še starejšo pesnico, prav tako lezbijko, Angelino Weld Grimke, ki je ustvarjala v času harlemske renesanse. Tu je njen Fragment: »Sem ženska s črno črno kožo / Sem posmehljiva ženska s črnim črnim obrazom / Živim v kleteh in povsod, kjer je utesnjeno / Garam le za hrano / V mrazu in vročini / In se režim / Sem posmehljiva ženska, ki je pozabila jokati / Sem posmehljiva ženska, ki se boji zaspati«.

Nekateri govorijo tudi o hibridni poeziji, pri čemer s hibridnostjo ne razumejo zgolj hibridnega prepleta družbenih, denimo etničnih ali rasnih, seksualnih ali spolnih identitet, temveč opozarjajo tudi na hibridnost form in zvrsti znotraj samih literarnih tekstov. Koncept hibridnosti pomeni paradigmatsko razliko s predhodnim konceptom multikulturnosti, ki je zastal v atomiziranosti, nepovezanosti, pa tudi hierarhičnosti posameznih, še vedno izoliranih oziroma segregiranih kultur oziroma identitet. Zgoraj sem navedla primera Pulitzerjevega nagrajenca in nagrajenke, ki se oba trdno zavedata hibridnosti pozicije na presečišču več manjšinskih identitet, ki se zavedata realnosti stratificirane družbe, ki zahteva kritični angažma – tudi pesniški. Trdim, da sta bili omenjeni zbirki Jericha Browna in Natalie Diaz nagrajeni prav zaradi tega perfektno izpisanega intersekcijskega prepleta, to pa govori tudi o tem, da se vplivni del umetnostnega establišmenta zaveda, da anemično preigravanje anemičnih metafor za umetnost ni več dovolj.

Naj izpostavim še en primer vključevanja robnih ali manjšinskih avtorjev in avtoric: David Lehman, ameriški književnik in literarni kritik, že od leta 1988 ureja zbirko Najboljša ameriška poezija, doslej je izšlo že triintrideset knjig. Vsaka posamična ima svojega »letnega« gostujočega urednika, pesnika, prvi je bil John Ashbery, a med njimi so, če se ozrem zgolj na zadnje desetletje, ne le tudi urednice, vselej pesnice, seveda tiste s feministično zavestjo, kar še vedno ni tako samoumevno, denimo Amy Gerstler (2010) ali Denise Duhamel (2013), temveč tudi pripadniki in pripadnice drugih identitetnih, manjšinskih ali diskriminiranih manjšin: afroameriški pesnik Kevin Young (2011), gejevski pesnik Mark Doty (2012), afroameriški pesnik Terrance Hayes (2014), staroselski-ameriški pesnik Sherman Alexie (2015), pesnica rasno-mešanega porekla Natasha Trethewey (2017), kitajsko-ameriška pesnica Paisley Rekdal (2020) in afroameriška pesnica Tracy K. Smith (2021).

Tu sem nasnula le par primerov sodobne poezije ali dejanj v literaturi, ki živijo v svetu. Vem, da mi bo morda očitano, da omenjam te pesnike in pesnice, predvsem Browna in Diaz, ker so homoseksualni, in ker tudi sama pišem lezbično poezijo, naj bi torej bila pristranska. A počasi. Morda je ta »intersekcijska« poezija nagrajevana zato, ker se ne spreneveda o stratificiranosti sveta in konkretnosti stvarnega življenjskega okolja. In morda je nagrajevana zato, ker strejt pamet, če se še enkrat vrnem k Monique Wittig, torej pamet, ki noče o pluralnosti, ali bolje rečeno, stratificiranosti sveta in predvsem o pluralnih perspektivah tudi v poeziji, ki so še vedno stratificirane perspektive, nič slišati, postaja bolj in bolj zastarela, pravzaprav že reakcionarna, votla in prazna, njena anemičnost pa bolj in bolj agresivna, saj je nihče več niti ne posluša niti ne bere – kajti nikomur ne pove ničesar več.

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS