Ko hodim med drevjem, me ni. En del mene ni v napoto drugemu. Nikomur nisem v napoto.
Odmaknjena od vsakdanje sebe; samo koraki nog. Drevesa me predihavajo od vrha navzdol. Želodi trkajo ob veje. Moja pljuča pomanjšava krošenj, z vsakim dihom tako samoumevnih.
Nekje v drevesni duplini se v svoja žarkasta peresa podnevi stiska sova, ko spi. Ne bo se še kmalu znočilo, ko bo tiho, tihceno šinila v zrak; miši, rovke, krti so v tem pogledu zdaj varni.
Kot bitje nisem do kraja razkrita, to vem. Poznam svoj dnevni svet: obzorja, motna v megli ali odprta v daljavo. V večernih urah je drugače; vdihi in čas in pojave teme se gibljejo po svoje.
V noč, kjer ni umetnih luči, stopim redkokdaj, čeprav me kliče. Zahuka snežna sova, na lepem budna v votlini med mojimi rebri.
Del divjine, moje lastne, se hoče spreleteti nad črno jaso in nad reko, zgrabiti plen. Kremplji so naostreni v britev, oči pronicajo v pritajene oblike, krila so razprta kot nebo.
V resnici nikdar nismo zgolj naš dnevni jaz. Tisti, ki je viden in poznan.
- Miriam Drev: Ko hodim med drevjem … - 12. 2. 2022
- Miriam Drev: Čistim navlako … - 6. 2. 2022
- Miriam Drev: Ježica - 2. 12. 2015