Grem med ljudi,
izza svojih vrat, besednih zvez,
mogoče po kis in moko v dežurno prodajalno
nedaleč od starega mestnega jedra,
kjer nič, kar je naprodaj, ni vrhunsko,
kvečjemu solidno in navzdol, kislice
po zgledu enega starčka,
notorične sorte iz polpreteklih dni.
Prijazna, sprijaznjena trgovka, poleti
in pozimi enako, notri do devetih,
ko končno spusti kovinsko roleto.
Kupci odhajamo, z vinskim kisom,
s cigaretami, kruhom v vrečki,
brezdomec s klopce pod vrbo, kjer brglez
z glavo navzdol navpično po deblu
pobira žužke izpod lubja,
pa s cvičkom kar pod pazduho.
Vrvež dneva se kot mitska zver
zažira sebi v rep,
na videz enak v nedogled, čeprav je stari
s svojimi čiki in z litrco tretja,
mogoče četrta replika klošarja na tem bregu,
in je Borut, stalni s Šuštarskega – čokat,
krivonog, varuh zanikrnih ščenet, s fobijo
pred zobarskim svedrom –
že pred jesenjo »kar na hitrco šel«, kot izvem
v vrsti pred pultom,
ta modrovalec s periferije,
ta duša, nič bolj razdrapana
in potrebna popravil
od moje.
- Miriam Drev: Ko hodim med drevjem … - 12. 2. 2022
- Miriam Drev: Čistim navlako … - 6. 2. 2022
- Miriam Drev: Ježica - 2. 12. 2015