Miriam Drev: Čistim navlako …

Čistim navlako. Ne potrebujem šare, nakopičene po kotih. Nočem mistike. Gledano po vrsti: najprej prejmeš vdih, sledi izdih. Vdih, izdih. Celice, ki se bodo spontano množile. Kaj še? Ime. Nekdo drug ti ga izbere.

Je bil zame tisto varen, podporen prostor?

Sem moj obraz prava jaz? Oseba s prgiščem usedlin, tako doživljam nekatere dneve. Niso samo moje. Tako so zbite skupaj, da se z njih ne dvigne niti prah.

Nekje v telesu prebiva živalska bit. Najbrž zatlačena v kakšno režo. Lokacija je mrzla, pomislim na tundro. V malih možganih pa stara, podedovana tvar. Družinski miti, med drugim. Vpliv imajo na moje, naše odzive. Kalozni korpus povezuje dve hemisferi zaznave. Dve polobli, vendar ločeni z vzdolžno špranjo. Veže ju, obenem razdvaja.

Kdaj sem se zadnjič počutila celo? Ali pa prvič? Sploh kdajkoli?

V dolini malo ven iz mesta je potok z manjšim, precej zasebnim slapom. Ni obrabljen, natrgan, razcefran po robovih. Lahko še kaj povem o njem, o sebi? V daljši zimi zledeni. Poleti ga, obdanega s kamni, obraščajo kalužnice, čemaž.

Kadar se pripeljem tja, v njem lovim odbleske. Če je res, da smo ljudje s pozornostjo in zbrani lahko navzoči na več krajih hkrati, sem z nekim delcem sebe vedno tam.

 

Miriam Drev
Latest posts by Miriam Drev (see all)