Šipci bodo torej zmeraj hoteli
pesmi o Šipcih. V to sem prepričan.
Šopci bodo hoteli brati o Šopcih.
Pesmi Etiopcev so, kot vemo, temnopolte in širokonose.
Tračanov – pegaste in rdečelase. Ko bi krave in konji
pisali pesmi, bi njihove pesmi imele vsaka štiri noge.
Šepci in Šapci so odkrili v sebi haploskupine.
Nekaj kot zgrbančenja na kromosomih.
Izhajajo iz starodavnih bojevitih ljudstev.
Saj vendar ne iz nekakšnih kmetavzov. Punce,
podobno kot lulčkov, verjetno nimajo haploskupin.
Po tolikih stoletjih, ko je hrumel, kdor je le hotel,
po teh ravninah in z dolin navzgor, tu res vsaka
ima lahko na kromosomih karkoli. Prikazujejo se
v vseh mogočih velikostih, oblikah in odtenkih
in mi mešajo glavo, oj, Miloš. Če premislim,
je to skoraj boljše. Zato, ker so vse podobno lepe
(so lepe!), si morajo kaj izmisliti, da bi se razlikovale.
Recimo: ah, te Šipke imajo lepe čipke.
Šopke – so zapeljivke. Šepke – prefinjene. In tako
naprej. Rade pravijo: me ____________________
smo takšne in takšne. Ti človek pa si beli glavo in piši pesmi
za Šipce.
Prevedla Katarina Šalamun Biedrzycka in avtor
- Miloš Biedrzycki: Porumbescu po sledovih Herodota - 19. 2. 2016