Milan Vincetič, rojen 11. 10. 1957 v Murski Soboti, diplomant slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pesnik, pisatelj, urednik, tudi publicist. Živi in ustvarja v Prekmurju, doslej pa je objavil v knjižni obliki pesniške zbirke »Kot slutnja radovedno« (1981, soavtor), »Zanna« (1983), »Arka« (1987), »Finska« (1988), »Tajmir« (1991), »Divan« (1993), »Tanin« (1998), »Balta« (2001), »Lakmus« (2003), »Raster« (2005), »Retuše« (2007), »Vidke« (2009), »Stajanke« (2012), »Pristave« (2014), novele »Za svetlimi obzorji« (1988, soavtor), »Obrekovanje Kreča« (1995), »Srebrni breg/Srebrni brejg« (1995, soavtor), »Šift v idini/Parnik v ajdi« (1999), »Žensko sedlo« (2002), »Talon« (2007), »Pobeglo morje/Vujšlo mordje« (2009), »Zimsko jajce« (2013), kratka romana »Nebo nad Ženavljami« (1992), »Lebdeča prikazen/Lebdeča prijlika« (2014) ter roman »Goreči sneg« (1998).
Piše tudi radijske igre, knjižne ocene in eseje, je uvrščen v številne antologije, njegove pesmi pa so bile prevedene v številne jezike.
Dobitnik nagrade Prešernovega sklada (2005) za zbirko »Lakmus« ter Čaše nesmrtnosti (2007), večkrat nominiran tudi za Veronikino in Jenkovo nagrado.