s pesnikom je treba ravnati dosledno
in pravično
že na začetku razčistiti kako in kaj
kje mu je mesto
takoj na kratko z njim, kar na – ti
ne se mu pustit izsiljevat
četudi stoka ali milo gleda
ni noben bog – je le pesnik
kar bi rad, naj si zasluži
dva obroka na dan, nič več
kdaj pa kdaj še kak priboljšek
a ne pretiravat
s pijačo zmerno, ker pesniki nimajo mere
kakšna pohvala ne škodi
vendar previdno, da se ne prevzame
paše mu glajenje (se pravi: hvala)
a ne proti njegovi dlaki
kritika ga običajno jezi, včasih spravlja v bes
takrat tudi previdno: lahko ugrizne
sicer pa ne potrebuje veliko nege
pozimi malo toplote in streho nad glavo
v poletni vročini vodo in senco
malo nežnosti (kako in kaj je stvar okusa in presoje)
pustiti mu je treba nekaj svobode
– a potem spet na vrvico
(metaforično povedano, seveda)
jo kdaj pa kdaj zategnit, tudi do bolečine
da mu vzame sapo: pesnik to potrebuje
njegove poeme bodo v takih primerih bolj silovite
prepričljive
privrele bodo iz dna duše
(ker tudi pesniki jo imajo)
v sili – če se upira ali grize – tudi šus v glavo ne škodi
ne glavi ne njegovim rimam
pesnik v bistvu vse prenese
je potrpežljiv
z malim zadovoljen
in tudi hvaležen družabnik v vaših pustih dneh in nočeh
– če mu to dovolite
se je pa treba zavedati meje – on je le pesnik
in ve se, kje je pesnikom mesto
in kako se pesnikom streže