Milan Dekleva POEZIJA

Milan Dekleva: Čistost tega jutra

Dan je zelen, čeprav ga gledam
z rdečimi očmi.
Nastal je zelen, zaman sem cepetal
in kričal ne boš zelen, ne boš!
Pa je. Še kako zelen in niti najmanj
pomirjujoč.
Počutim se kot idiot, Aristotelov učenec,
beseda odrešen še ni nastala
in to zato, ker je dan nepreklicno
zelen.
 

*

 

Spreminjam se v slamico.
Ne, ne mislim na votlost:
krog in krog same stene
in še te ranljive in boleče žive.
 

*

 
Kaj potuje skozi oko ki gleda,
ki se zapre
in je v temi slepo
in ne vidi do konca teme?
 
Kaj potuje in stoji
v slepoti zaslepljenosti,
v ledenici 2,73 Kelvina,
v do kosti slečeni pogreznjenosti
v kateri se nič ne začne
in nič ne konča?
 

*

 
Pašnik je nagnjen
in ovce razumejo pobočje
in ga čuvajo s koraki,
z nagonom trave, ki je
na spodnji strani sočnejša,
na zgornji pa slajša.
Tolikšne radosti ne bo nikoli
v drsenju človekove duše.
 
Kot neposrečen bebček sem –
v čevlje namesto kopit tlačim
prste.
 

*

 
Zasliševanje smisla
je zamudno in utrudljivo,
dosmrtna, neplačana zaposlitev.
 
V smislu se ne razkrije nič
smiselnega,
tako kot se v svetlobi ne pojavlja nič
svetlega,
 
le odsev sijoče sence,
preobilje ali napaka
izpolnjene praznine,
ki ni znala ostati
dopolnjena,
 
kljub temu, da se je nekoč
in se bo nekoč
vanjo sesedlo vse.
 

*

 
Čistost tega jutra –
govorim kot gospodinja,
gospod, ki se udinja pesmi –
izvira iz praznine noči,
je smetanov preliv obskurnosti,
umikajoče in predajajoče se svetlobi.
               (Hvala, da jo lahko čakam.
               Hvala, da me lahko pričaka.)
 
Obsije me prva svetloba, obstojnejša od prahu,
razločna, nepreklicna minulost.
Odložim viledo (krpico sanj) in ponavljam:
Prva svetloba, prva, prva,
 
prmejduš.
 

*

 
Digitalni svet je univerzum
brez analogij.
 
Verz brez prestopa je neskončna
vrstica.
 
Življenje brez primerjav je
primula vulgaris, trobentica molka.
 

*

 
Kdo gnezdi v tej gosti krošnji?
V tej gosti krošnji gnezdi velik nič.
Zelení, pije dež, presnavlja sonce.
Se pozlati v rumeni jeseni.
Lepo se prilega sencam.
Privid sem, govori očem.
 
Vendar je vztrajnejši od ptic, črvov
in razjed, nič zaničevani.
Skrbi, da svet kipi od lepote,
da prhnijo skale,
da je voda gibka,
da je misel svetla.
 
Kdo gnezdi v tej krošnji?
V tej krošnji gnezdi
ugankar, quizmaster, shakespeare.
Pretvarja se,
da je pesnik, ki je našel
zadnjo besedo in jo
prekrižal.
 

*

 
Kakšno olajšanje,
da je človek iz dneva v dan
šibkejši!
 
(Uvod v Antifašistični manifest 2021)

Milan Dekleva
Latest posts by Milan Dekleva (see all)