Matej Krajnc POEZIJA

Matej Krajnc: Hildebrantova pesem

I.

 

Hildebrant je zavpil WELAGA; pravzaprav je kriknil in se obrnil k Bogu, a

moč konja ga je držala zase. Trepetal je, a vseeno dvignil meč. Tisto, kar

je videl, ni bil več njegov sin. Tisto, kar je videl, so bili ostanki sovražnika,

brezoblično telo, sinov obraz, ko se vzpenja proti konici njegovega meča.

WELAGA! Zakaj Odoakerjeva ušesa še vedno slišijo? Zakaj njegove oči še

vedno vidijo? In kje je konj, rezgetajoča gmota mesa, oglušela od krikov, na

smrt prestrašena, skorajda slepa? WELAGA!

In oče mu ne odpusti,

ker ne ve,

kaj dela.

Nekje je vse to že zapisano. Z vso močjo udarjajo kopita, strah narašča, gosli smrti

se zvijajo v dve gubi …

Obrazi,

ki jih ni poznal …

Oče,

ki mu ni verjel …

Skušnjava,

ki se ji ni uprl …

Kriki,

ki jih ni več slišal …

Hildebrant je zavpil WELAGA! To je bilo vse, kar je zmogel,

pravzaprav se je obrnil še k Bogu, s čudnim krikom je zahteval blagoslov …

 

II.

 

V škrlatni reki, ki se zdi prozorna, plavajo oči in ostanki bojne

oprave. Nihče nikogar ne išče, nihče nikogar ne kliče.

Oče, kje si bil tako dolgo?

Sin, zakaj imaš tako bele oči?

Nihče od njiju ne ve, kaj bo poreklo drevo, ko ga bodo gnojile

njune rane. Nihče od njiju se ne vpraša, ali je dovolj nabrusil meč.

Vprašanja k Bogu so kratka, pogledi očeta in sina malomarni, kot bi

se žgali, kot glina, kot nekaj, kar ubija.

Oče, kje si bil tako dolgo?

Sin, zakaj imaš tako težke dlani?

Pri isti materi sta ležala, bila je zima, pokalo je od samote. Nista je

gledala, samo poslušala sta njeno pesem, nista vedela, da

je bojna.

 

III.

 

Hildebrant je zavpil WELAGA! Moral bi umreti, ko je pobegnil, moral bi

se izgubiti med Odoakerjevimi skušnjavami, moral bi preplezati

zid; čemu tega ni storil? Čemu ni umrl? Mar se bo zdaj boril s prikaznijo?

Oče, kje si bil tako dolgo?

Iz Dežele mrtvih je dolga pot, sin!

Kdo ve, zakaj se je tiste noči zabliskalo. Nihče si ni ničesar mrmral,

nekateri so jedli, a mrmral ni nihče, čakali so z nabrušenimi meči,

s prebodenimi jeziki, čakali so na krik.

Oče, kje si bil tako dolgo?

Iz Dežele mrtvih se nihče ne vrne zlahka, sin!

Oče, zakaj si me prevaral?

Zabliska se. Sveti duh tolažnik ima sulico na sebi. Samo oče ga vidi,

temno postavo pri jarku, kjer se še ni zdanilo. Iz Dežele mrtvih

se nihče nikoli ne vrne. WELAGA! Tisto, kar blagoslavlja, tudi

ubija …

 

 

Matej Krajnc
Latest posts by Matej Krajnc (see all)