Hodim po nekoč glavni ulici Efeza, korakam po marmornih ploščah, ki jih je zgladila zgodovina, s priljubljenim, bi rekli, sprehajališčem, in sedanjostjo, v kateri po tistih ploščah vsak dan stopa najmanj sedem tisoč ljudi, turistov. Tudi sama sem del paket aranžmaja, postavka neke turistične agencije, ki je delček največjih organiziranih selitev vseh časov, turističnih namreč. Tako kot drugim potnikom je bilo tudi meni dano vedeti, da sem le delček nepregledne množice, da že „prehajam na drugo stran“ in začenjam živeti resnično osamljenost koščka, izgubljenega v množici. Brez oplemenitene osamljenosti ne bi mogla biti zaljubljena v življenje, pomislim medtem, ko si ogledujem Hadrianov hram, občudujem to, kar vidim in kar si predstavljam na podlagi ostankov Celzijeve knjižnice – ne morem verjeti, da sem to jaz, moj pogled. Le kako sem naenkrat prišla do očaranosti z lastnim vidnim poljem, ko pa sem si do pred kratkim neskončno prizadevala, da bi ga pozdravila od monotonije. Skrajnost moje osebne situacije, ki očitno ni v nikakršni povezavi z navdušenimi nizozemskimi, španskimi, ruskimi, angleškimi in drugimi turisti, katerih digitalni aparati so polni lokalitet in destinacij z vsega sveta, si je našla sogovornika v tem zglajenem kamnu, v njegovi modrosti ostajanja na enem mestu v vseh minulih in prihajajočih stoletjih, ne da bi bila ostrina njegovih izkušenj kakorkoli načeta.
To ni zgodba o Efezu, tako kot ni nobena zgodba „o“, pač pa zaradi nečesa. Povedana sama s seboj postane zgodba. Pred tem je le têma, kdo ve kolikokrat obravnavana, tako kot to lokaliteto že stoletja tlakujejo človeške stopinje. Zgodba je vedno osebna, osebno pa ne obstaja izven konteksta vsakdana. Od tod začudenost, kajti v mejah te svoje srbske zgodbe sem še pred slabim mesecem komajda imela denar za internet – tako imenovano delovno sredstvo. In zdaj – glej me v Mali Aziji! Šele na potovanjih ugotoviš, da so čudeži to, kar bi nas moralo najmanj čuditi.
Srbija je med drugim res država čudežev. Povsem zaman je ves trud s poskusi, da se obrati, kakršen je bil nakazan – iz revščine do obiska Heraklitove domovine – pojasnijo nekomu zunaj Srbije. Konec koncev še mi, katerim se to dogaja, nimamo pojasnila. Načrtovanje? Kje pa! Pri takšnem načinu življenja bi nas kakršnokoli načrtovanje prihodnosti pokončalo. Molči in ob vsaki priložnosti plavaj! Tako pravi rek, srbski seveda, nam pa preostane le, da ohranimo svojo tradicijo. Pravilno dojeta tradicija se na koncu najbolj izplača, vsakomur, tako kot tistemu zglajenemu kamnu, ki vsak dan prenese sedem tisoč novih duš, medtem ko praktično izterja svojo nepremaknjenost. Plavaj in čuvaj prepričanje, da ne boš utonil v neznanem morju tujih Itak – domovanj, čeprav se ti prezgodaj postaranemu zaradi nore inačice „sodobnega življenja“, ki te je po rojstvu doletela, zdi, da plavaš zadnjič. Ves čas imaš privide morske poti proti Krfu, prepoznavaš sebe med bojevniki iz bogatega asortimaja vseh naših vojn, ki so pristali na tistem otoku, da bi si opomogli. Okrog so grobnice, modre ali kakšne manj lepe barve. Označujejo t. i. zgodovinski čas. Okrevanje je beseda, ki predstavlja domačo zgodovinsko vez.
Preučujemo vrste za vizum
O turizmu kot novi obliki nomadstva so bili napisani izredni eseji. Enzensberger, na primer, pa tudi številni drugi misleci, analizira številne množične migracije iz točke A v točko B, zaradi vrnitve v točko A. Miloš Komadina (srbski pesnik, op. prev.) je napisal pesem o potovanju, ki ga doživlja v svoji sobi, medtem ko si ogleduje sidra, ki visijo na steni kot trofeje – spominke z minulih potovanj. Brodsky opozarja na izmišljeno vez med nostalgijo in hrepenenjem po domovini, medtem ko piše knjigo O bolečini in razumu, tako da vsak potopisni impulz prevede v esejističnega.
Mi že dvajset let preučujemo vrste za vizum. Ta šola je težka, čeprav je rezervirana le za privilegirance, kajti večina nas, naphanih s pomirjevali, cepeta v vrsti pred blagajno, v trgovini, na pošti, ko istočasno pridejo pokojnine in zapadejo računi, v nekakšnih „lotos“ bankah, ki resnično, kot bi nastale iz blata, nudijo ugodna posojila le danes, nakar se ponoči zaprejo, vendar se, za razliko od cvetlic, zjutraj ne odprejo več. Ves čas se razburjamo – zato, ker gospa na blagajni ne more malo hitreje „natipkati„ tistih treh artiklov, kolikor po večini kupijo tisti pred nami, ali pa zato, ker vietnamski zdravilci niso izumili kakšne krajše brezplačne masaže in je prinesli k nam na Trg republike. Po navadi si za krajšanje časa hitro najdemo sogovornike za opravljanje tistih, katerim „je lahko, ker so v zmedenih časih obogateli“. Toda kaj njih briga za nas, ki čakamo v vrsti za rojstni list, da lahko potem čakamo v vrsti za novo osebno izkaznico. Njim je dovolj potni list – oni enostavno kar naprej potujejo, potujejo!
Let traja poldrugo uro. Dovolj da opazim epidemično zastopanost podočnikov, pomanjkanje smeha, prisotnost strahu, katerega le ena manifestacija je strah pred letenjem, različne bolečine v kosteh, zaradi katerih se naši potniki kregajo, kdo bo sedel ob prehodu med sedeži – da lahko iztegne noge – in da slišim zgodbo o mladi stevardesi, ki ves čas letenja požira pomirjevala v pravilnih presledkih, ker je, pravi, „zgubila živce zaradi teh ljudi“.
Za naše turiste je značilno – razlaga nenavadno umirjen vodič – da ves čas dopustovanja ne zapustijo hotela. V okolici so številni čudoviti in zanimivi kraji – nas obvešča, čeprav previdno – vendar naši državljani ves čas preždijo na plaži, ravno toliko tudi v barih, kjer obilno izkoriščajo čare all inclusive aranžmaja, in v restavracijah, normalno, medtem ko svojo sobo uporabljajo, da se, kot sami pravijo, „končno naspijo“ in občudujejo plazma zaslone, na katerih predvajajo resnično profesionalno izdelane turške glasbene spote. Glavna pripomba se nanaša na glasne Nizozemce in Irce, ki žurajo pozno v noč, kričijo tudi čez dan (od kod jim toliko energije?!), tako da resno motijo naše turiste pri dveh sobnih dejavnostih. Vodič nas potem usmerja v dele mesta, kjer so naprodaj cenejše usnjene jakne, medtem ko se pozornost poslušalcev hitro veča.
Mi smo resnično izčrpan narod. Temeljno. To pomislim tudi v Efezu, kjer za nas tri skupaj iz angleščine v srbščino prevajam izjemno pripoved turškega vodiča, arheologa, doktorja znanosti. Ta me ljubeznivo zaprosi, naj to počnem bolj diskretno, saj motim večinsko skupino, ki ne govori srbsko in jih kljub temu svet razume, oni pa njega, vključno s tistimi desetimi odstotki antičnega mesta, kolikor je bilo do sedaj restavrirano. V redu – izberem najbolj osnovno in šepetam. V drugem mestu po velikosti rimskega imperija donijo španščina, nemščina, kitajščina, nizozemščina … Vendar so te ekipe kompaktne (začenši s tem, da obstajajo), premikajo se ena za drugo, s primernim presledkom – niti en jezik ne moti drugega.
Pridemo do rimskega javnega stranišča. Veliki marmornati klopi v obliki cirilične črke g, z odprtinami za označen namen. Tudi tam je potekala neka vrsta družbenega življenja v starodavnih časih, z nasmeškom sporoča vodič. Da, da, tu so sedeli dolgo in se pogovarjali, pogosto o državnih zadevah in celo sklepali posle – ah, luka, saj veste, mesto polno trgovcev in izobraženih ljudi. „In zdaj se, domnevam, sprašujete, kako so sedeli pozimi na tistem marmorju, ki je bil prav gotovo mrzel? Ali kdo ve?“ – sprašuje v angleščini. Prevedem, toda Nizozemec je že dvignil roko. „Izvolite, gospod“ – vodič mu navdušeno, kot voditelj kviza, predaja besedo. „Preden so se gospodje usedli, so tista mesta zanje s svojimi telesi segreli sužnji“ – nas pouči potomec slavnih pomorščakov in osvajalcev. Mi trije smo se komaj zadržali in nismo vprašali, na koga je mislil, ko je rekel njih.
In zopet – pivo
Poleg imena mesta je Efez tudi znana znamka turškega piva. Škoda, da ga Turki ne pijejo, ker je res odlično. Za nas je najboljše, saj je vključeno v ol inkluziv paket, kot so se naši sodržavljani zabavali ob pivu in spreminjali tuje besede. Pivo efez, morje, bazen in ležalniki so srbska formula za počitnice. Kot pravimo, da si odpočiješ „od vsega“.
In tako, medtem ko smo se pretegovali na plaži, si prizadevali in uspeli postati omotični, da bi čim manj premišljevali, je tu in tam kdo spregovoril: „In kaj praviš – sužnji so jim greli stranišče?! Je tako rekel? Uh, mater jim bogataško!“ Nek srbski zlatar je poskusil preusmeriti pogovor k subtilnejši temi: „ Ste morda slišali, da Nizozemci na veliko kupujejo stanovanja v Kušadasiju? Res je, pravijo, da jih je strah globalne otoplitve in bi se radi pravočasno oskrbeli.“ Vse tiho. Čez čas z drugega ležalnika, lenobno: „Mater jim bogataško!“
14. oktobra 2006
Prevedla iz srbščine Dragana Bojanić Tijardović
Njen roman Ekaterini je preveden v ruščino, nemščino in poljščino, leta 2011 pa je izšel tudi v angleškem prevodu (prevedel Will Fert); knjiga izbranih pesmi „Tehnika dihanja“ v prevodu Sibelan Forrester je izšla v ZDA.
- Marija Knežević: Humus - 7. 9. 2023
- Marija Knežević: Zadnja lekcija o nežnosti - 29. 4. 2023
- Marija Knežević: Srbski popotnik - 27. 4. 2023