Rodil se je sredi množičnih grobišč,
uho, obkroženo s kriki sveta.
Oprijemlje se noči,
las noči.
V ustih žveči
nagniti sadež pozabljenega jezika
Živel je v nepravem času
neko prešpricano življenje.
Gleda svoje korake,
ki so koraki njegove sence,
ki je ne bo nikoli prehitel,
niti zmotil reda stvari.
Ne bo šel dlje,
to je gotovo.
Njegova senca
ga boža brez rok.
Ubil se je
s sporočilom: Utihni!
Ubil je svoj glas.
Prava reč!
Onemel
vendarle ostaja pri življenju.
(Vsaj meni tako.)
Prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič
Latest posts by Marc Delouze (see all)