Skodelica poljubov.
Paviljon samote.
Sebe začenjam ljubiti,
ko tvoje sanje preživijo
osamljenost vsakodnevne množice.
Sredi samotnega vrveža
si kupim vozovnico za odhod
proti pesmi.
Sedež za objemanje.
Reci uri, naj ponavlja tvoje ime,
ko bo začela oznanjati z zvonjenjem.
Šele takrat bo razburjenje izginilo.
Če tvoj pogled pusti sled
na robu moje skodelice,
je to dovolj, da zapustim tesnobno postajo,
se odpravim v smeri preživetja.
Prevedel Peter Semolič
Latest posts by Mansour Noorbakhsh (see all)
- Mansour Noorbakhsh: Nauruz 2023 - 13. 9. 2023
- Mansour Noorbakhsh: Ženske, življenje, svoboda - 3. 9. 2023
- Mansour Noorbakhsh: Dokler me ne prepoznaš - 1. 10. 2022