»Mati, me imaš kaj rada?«
Sara. Pri sedemnajstih letih me kliče mati, ker se ji to zdi zabavno. Ampak tisti »me imaš kaj rada« je sumljiv. »Kaj si spet naredila narobe, Sara?«
»Ničesar. Samo to bi te rada vprašala, ali se spomniš, kako si mi brala Medveda Puja, ko sem bila majhna.«
Seveda se spominjam, kako se ne bi. Ni bil le Medved Pu. Bil je Hobit, bila je Hiša na Pujevem oglu, bilo jih je na ducate, Asteriksa Galskega pa sva, brž ko sva se naučili brati in pozneje usvojili angleščino, brali skupaj. Vsaka po en oblaček. Sara se je pritoževala, ker sem vedno naletela na lahke oblačke (Kužifiks je, denimo, rekel: Hov), ona pa tiste z veliko besedila. Ampak spomini na Asteriksa, Puja in druge ducate so najlepši v mojem življenju.
»No, težava je v tem, da moram napisati seminarsko o Camusovem Tujcu, pa nič ne razumem. Bi mi tako kot Medveda Puja na glas prebrala prvo poglavje Tujca, da bi se potem pogovarjali o njem?«
Na glas sem prebrala prvo poglavje Tujca. Sara je sedela ob meni in mi naslanjala glavo na rame. Potem je sama prebrala ostala poglavja in napisala dobro seminarsko. Potem sem jaz ponovno prebrala vsega Tujca. In nekje vmes sem si rekla: Vsaj nekaj v svojem materinskem življenju sem naredila prav.
Puja in Tujca beroč, sem med Sarinim odraščanjem napisala tri otroške knjige. Med pisanjem sem uživala. Dve knjigi sta se uvrstili med kandidatke za Večernico, o eni od njih pa je neki mačistični urednik dejal: »Zdi se mi, da vse tvoje močne ženske v tvojih delih na moške gledajo malce podcenjujoče.« Bravo, Andrej, zadel si bistvo. Še danes se kot prevajalka najraje lotevam otroške literature. Sodobna dela prevajam. To, kar me pri njih veseli, je to, da tako kot sodobne kriminalke nič več ne vlečejo jasne ločnice med dobrim in zlom. (Te pravzaprav tudi pri Puju ni. V Pujevi hosti so vsi dobri, tudi kronično depresivni Sivček, tudi domišljava Sova, tudi neobrzdani Tiger. Za vse se najde beseda razumevanja. Vsi različni, vsi enakopravni.) V epski seriji Cresside Cowell Kako izuriti svojega zmaja (od dvanajstih knjig sem jih prevedla devet) nihče ni ne črn ne bel. Največji hudobec med Vikijevimi sošolci nazadnje uvidi svojo zmoto in se prelevi v junaka. To, kar sporoča Cressida, je sporočilo, enako sporočilu eksistencialističnih filozofov: Svoboden si. Vedno se lahko odločiš za to ali ono stran. Naj si bil še tako zavržen, se lahko kadarkoli spremeniš. In vselej, vselej, od rojstva do smrti, se moraš odločati. Naj te to ne straši, kajti ti si svoboden.
Dragocenejšega sporočila otrokom danes ni mogoče dati. A kako naj se odločajo, če nimajo ne informacij ne privzgojenega miselnega in etičnega algoritma, ki bi jim omogočal vrednotiti informacije tako z razumske kot s srčne plati?
Medtem ko bodo s staršema za nakupovalnim vozičkom klamali po supermarketu, ničesar od tega ne bodo mogli sneti s police. Bolje bi bilo, ko bi se na tedenske nakupe podal samo eden, drugi od staršev pa bi medtem otroka z branjem ali skupnim branjem navajal na potapljanje v svet književnosti. Kajti tam se začne, in če ne naredimo tega prvega koraka, je pozneje zelo, zelo težko nadomestiti zamujeno.
Sara je danes odrasla, jaz pa sem stara. Vendar mi pred spanjem moja žena še vedno bere Medveda Puja in Hišo na Pujevem oglu. Ob tem se marsikdaj spomnim, kako je bil Sari všeč stavek: »Igi e a-ajo e-o-da.« (Tigri ne marajo želoda, je s polnimi usti prijavil lačni Tiger, potem ko je poskusil že vrsto jedi v Pujevi hosti, ki naj bi jih po njegovih besedah imeli lačni tigri najraje, pa nobena z želodom vred ni bila po njegovem okusu.) Ta »igi e a-ajo e-o-da« je bil svetovna uspešnica, obe s Saro sva se krohotali in stavek sem morala Sari prebrati vsaj dvajsetkrat, zdaj pa je med mano in mojo ženo Katinko prerasel v zakonski mem. Morda bi se spodobilo, če bi tu omenila, da bi morala Pujeva prevajalka Majda Stanovnik za svoj duhoviti prevod obeh Pujevih knjig prejeti vsaj Sovretovo nagrado.
Stara sem. Tudi moja žena ni več ravno mlada. Še vedno pa sva otroka. Obe ljubiva otroško literaturo. Krog je sklenjen.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Tihomir Pinter
- Maja Novak: Igi e a-ajo e-oda. - 25. 1. 2024