Namesto navdiha me je prevzela razdraženost, mu rečem. Redko je lahko katalizator pisanja navdušenje, na primer navdušenje nad tabo, toda običajno se tako napisani teksti uklonijo pred tistimi, ki nastanejo iz razdraženosti, in zdaj mi moraš oprostiti že zaradi odkritosti. In vendar so radikalna, mejna čustva zelo naporna, pripomni on. Drži, odgovorim, zato je Evterpa nestrpna. Je krvnik v okviru demokracije, mučiteljica svobodoljubnih je, kot psica za mačke je. Takšna je torej muza, takšna je pokroviteljica glasbe in lirske poezije.
Med najinim pogovorom se nalašč dotaknem starih Grkov, kajti v starogrški kulturi je obstoj ene same muze, hkrati zavezane glasbi in lirski poeziji, po mojem mnenju skrajno pomenljiv. To je dokaz, da sodobni skupni eksperimenti pesnikov in glasbenikov niso nikakršni eksperimenti, temveč gre za nadaljevanje starodavne tradicije. In sama se ukvarjam s to pradavno umetnostjo že deseto leto pri ustvarjanju glasbeno-pesniških projektov. V resnici pa se vsi skupaj s tem ukvarjamo več kot eno samo tisočletje. »Toda kaj boš s tem?« pristavi on in ne neha postavljati vprašanja. Kaj boš imela od tega, da se ukvarjaš z obliko, ki nima niti svojega posebnega poimenovanja?
No, poglej, ljubi moj, stvari stojijo takole. Nemški filozof Nietzsche je nekoč spomnil na skupen izvor poezije in glasbe ter ugotovil, da sta ti dve vrsti umetnosti po njuni ločitvi začeli upadati. Sama nimam tako pesimističnega stališča, ker se zavedam, da se je zgodil divji in čudovit razvoj poezije z mojimi Emily Dickinson, Waltom Whitmanom, Sylvio Plath, Henrijem Michauxem, Vasiljem Holoborodkom in še z desetinami njim podobnimi, »mojimi« pesniki. Hkrati se strinjam z Nietzschejem, kajti združevanje glasbe in poezije nas vrača v tiste opotekave arhaične čase, v katerih so naši jeziki komaj začeli svoj razvoj, ko še ni zadostovalo besed za vse, vendar je že obstajala potreba po izražanju čustev. O nuji po izražanju Jaza bom zatrdila še več, da celo živali čutijo to potrebo in poznajo za to specifične zvoke, celo glasovi, ki jih oddajajo naši dve mački in pes, so izredno melodični in so nosilci polnovrednih pomenov, ki jih lahko mi, ljudje, razumemo. Zato nisem presenečena, da v svojem delu Jezik, njegova narava, razvoj in izvor (Language, its nature, development and origin) Otto Jespersen piše: »Ljudje so peli o svojih občutjih, že veliko preden so bili sposobni izražati svoje misli. To človeško izražanje je bilo kot ptičje petje, živalsko zavijanje in jok dojenčkov.« Hipoteza o tem, da je bil prvobitni jezik izredno melodičen in se je ta melodičnost ohranila v obliki prepleta ritma in melodije – ta notranji glasbeni mehanizem najdemo v vseh jezikih, zaradi česar jih lahko tudi prepoznamo, ne da bi te jezike dejansko obvladali.
Zato, morda, poskusi vračanja pradavnih pravic, pomena te prepletenosti glasbe in poezije lahko učinkujejo nekoliko zastrašujoče. V tem kontekstu moram spomniti na odziv ljudi na podelitev Nobelove nagrade za književnost Bobu Dylanu z utemeljitvijo: »[z]a ustvarjanje novega poetičnega izraza v veliki ameriški pesemski tradiciji.« Gre torej za to, da poezija ni to, kar smo navajeni o njej misliti, ko si predstavljamo knjige z natisnjenimi besedili. Poezija je v prvi vrsti ustni žanr, ki ga danes na žalost večinoma hranimo v obliki knjig in ne zvočnih posnetkov. Navajeni smo, da je ves literarni kanon dejansko korpus pisnih besedil, zato je podelitev nagrade Dylanu, za marsikoga postala nekaj »protizakonitega« ali antikanonskega. Številni so ogorčeni, da je sorazmerno preprosta ustna (peta) poezija lahko del književnosti. Če se pri tem ozremo k izvorom poezije, potem je prav ta zvrst lahko, prav ta zvrst mora soditi v kanon, čeprav to dejstvo spreminja naš zorni kot na sam literarni kanon. Ne, kanon ni samo pisni, temveč je zapisan in hkrati zvočen (zvočno-pisen). In po precedensu z Dylanom se je s tem težko ne strinjati. In za to ne obstajajo samo kulturni razlogi, temveč tudi biološki – in to bom tudi pojasnila.
Iz lastnih izkušenj vem, da možgani lažje dojemajo poezijo, ki je ritmična, še lažje pa poezijo, ki je kombinirana z glasbo. Vedno sem se spraševala, zakaj so dojenčkom, ki jih ni nihče naučil, kaj je poezija, tako zelo všeč pesmi ali ritmična besedila z asonancami in rimami. Morda za to v obstajajo v možganih posebne evolucijske prilagoditve? Nedavno sem naletela na britansko raziskavo o tem, kako možgani sprejemajo poezijo na materialu pozabljenega angleškega žanra, katerega izvor sega v 13. stoletje. Gre za valižansko kratko obliko lirske poezije, imenovano cynghanedd, v kateri se verzi rimajo po določenem vzorcu. Med eksperimentom so prostovoljcem brali pesniška dela žanra, ki ga prej niso poznali – prebirali so jim klasične cynghanedde in take s sistemskimi napakami. Preiskovancev niso o ničemer spraševali, temveč so samo analizirali odzive njihovih možganov. In del možganov, odgovoren za asociativne povezave, je reagiral na napake z aktiviranjem predelov, specializiranih za neudobje. Znanstveniki so prišli do zaključka, da ne obstaja ločeno nevronsko vezje za dojemanje umetnosti, evolucija pa, ki zmeraj varčuje z resursi, je prevzela starodavne sheme, po katerih se ravnajo čustva (in te sheme so skupne vsem sesalcem), in jih izkorišča za sprejemanje umetniških del. Zveni vznemirljivo!
Mislim, da bo razvoj nevroznanosti in podobne raziskave literarnih žanrov v prihodnosti omogočil iznajdbo natančnih orodij za ustvarjanje impresivnejših literarnih besedil. Na tej točki je jasno, da k tovrstnim instrumentom sodita ritem in glasba, zato bosta glasba in poezija preživela še številna stoletja. No, saj razumeš, ljubi moj, da hočem vplivati na ljudi in jim lahko pomagam pri razumevanju dejstva, da niso edini, ki na tem svetu doživljajo vse te radikalne mejne emocije. Zato stojim pred njimi in izvajam to glasbeno poezijo oziroma poetično glasbo, to moderno arhaiko.
Iz ukrajinščine prevedla Andreja Kalc
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Ljuba Jakimčuk: Pismo iz Kijeva – da ne bi jokali, smo začeli preklinjati - 15. 3. 2022
- Ljuba Jakimčuk: Nestrpna Evterpa - 30. 8. 2019
- Ljuba Jakimčuk: Takšnim pravijo: goli - 16. 8. 2019