Seveda vam lahko povem, kaj je takrat rekel Eichmann,
saj sem to slišala na lastna ušesa. Kadar kdo govori o hrani,
si zapomnim vse do zadnje besedice. Pravijo, da je to poklicna deformacija,
čeprav sem iz kuharice postala gospodinja, ki je stregla kavo visokim gostom.
Še zdaj ga vidim, kako je napel svoje telo,
ko je pazil, da stol ne bi močno zaškripal, čeprav takrat rado še bolj zaškripa.
Z roko je premeril, ali sta od skodelice kave do roba mize dve pedi,
in s pogledom premeril še ostale.
Ko sem na mizo postavljala še zadnjo skodelico kave,
je rekel: »Morda vam bo to zvenelo banalno,
toda ko sem zjutraj zajtrkoval maslo in marmelado, sem šele doumel,
kaj Jud pomeni za naš Rajh. Gospodje, Jud je stvaritev iz praznih kalorij,«
je dodal in lakte položil med kavo in rob jedilniške mize,
s pogledom na Grosser Wannsee,
in čitljivo dopolnil Protokol z dne 20. januarja 1942.
»Kot čips je«, je rekel, »kot ameriški hamburger ali čokolada,
naš narod polni z maščobami, škodljivimi za naše modre žile,
enak je na Poljskem ali v Albaniji, milijonski ali pa preštet na prste,
volk v jagnječji koži je, ki kali vodo našega svetega pastirja.«
In ko glave okrog njega prikimavajo, kot prerokovalke iz kave,
se Eichmann s pisanimi črkami podpiše pod masovno grobišče Evrope.
Stala sem na pragu in s povešenimi očmi sledila trebuhom prisotnih,
ki so mirno dihali pod salom – živa teža življenja,
samo njegova postava je bila koščena, v obrazu kot glazuri iz leda
ni bilo ne krvi ne vesti. »Kdo bi lahko imel rad takšnega človeka?«
sem si rekla, ko sem si roke brisala ob predpasnik, a si jih nisem mogla obrisati.
»Oh, ko bi vedela, kaj se tam dogaja,« mi je v kuhinji prišepnil oskrbnik vile,
»tam,« je rekel, s prstom, usmerjenim proti peklu, »tam so vsi Judje
– sama rebra so jih, prekrita s progastimi capami, tam je nekropola sveta.
In nihče se ne bo vrnil začasa življenja, četudi bi jih doživel sto.«
Dočakala sem sto let. Bližnji so mi podarili teleskop,
da bi si lahko približala zvezde,
sebe pa zvezdam.
Dan po praznovanju sem najstarejšega pravnuka prosila,
naj me odpelje v Wannsee. Na ulici je prasnil v smeh. »Glej,« je rekel,
»na vhodnih vratih piše Zapiraj vrata. Nevarnost divjih svinj.«
Toda to je bila druga vila, v njej je živel mladenič z rdečimi lasmi,
ki je v noči pred konferenco nenadoma izginil.
Ko sva prišla, je naokoli dišalo po pečeni ribi in klobasah.
Jezero je šipe na oknih zasužnjevalo v ogledala.
Zaljubljena mladostnika sta racam metala drobtine. Voda je odmevala
kot zaušnica. Dva rabina sta odhajala z otroškima vozičkoma.
Kljuka na vratih je klikala kot fotoaparat.
Moj pravnuk je neslišno potisnil voziček
med ročkami za tuš, ki so visele s sten. Zmrazilo ga je.
»Slušalke vesti,« sem mu zašepetala. »Poslušaj, kako je svet dosegel dno.
Leta ’42 se je upepelilo vse, kar je Bog ustvaril.
In jaz sem bila tukaj. Gospodinja na konferenci zla. Kavo sem stregla tistim,
ki so stregli hudiču. V kuhinji sem se zazrla v Eichmannovo
kavno usedlino in veš, kaj sem videla, sinko?
Besedo z belimi črkami. ENDE sredi črnila.
Konec sveta, ki je ostal nepriznan. A s toliko podnaslovi.«
Tiste noči se sploh nisem vrnila domov. V prvem zavetju,
ki sem ga našla nedaleč od vile, me je premagal jok.
Ko sem odhajala, se nisem več nameravala vrniti.
Želela sem si samo rojevati, da bi Nemčiji dala drugačne otroke,
da bi z angeli življenja, ne smrti, zmanjšala človeško vest.
Danes imajo moji pravnuki najraje čips,
ameriške hamburgerje in čokolado. Tega jim ne branim.
Vsakič, ko začnem stavek: »Ko sem bila jaz mlada … «, se jim nekam mudi.
V Wannsee hodijo na izlete s čolni in pločevinkami piva. Ne vstopajo v vilo.
Samo od daleč, kot bi se nečesa spomnili, zavpijejo:
»Glej, to je vila, v kateri je prababica kuhala kavo nacistom!«
In vsi začudeno gledajo.
»Se še spominja, kaj se je tam dogajalo?«
»Ja. Sto jih že ima in ne ve več, kje je, tudi naših imen se ne spominja več,
Wannseeja pa se spominja. Do potankosti.
Včasih nam ni jasno, koga potiskamo v vozičku,
– prababico ali zgodovino.«
Prevedel Aleš Mustar
(pesem je bila prevedena v sklopu pesniško prevajalske delavnice Triglav-Vardar / Vardar-Triglav, ki je v organizaciji Društva Poiesis potekala novembra 2017 v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna v Ljubljani)
- Lidija Dimkovska: Zgodovina - 10. 3. 2019
- Lidija Dimkovska: Wannseejski diptih - 18. 1. 2018