Pred dvema letoma sem umrla.
Res.
Nisem pisala o tem,
kar je nenavadno,
glede na to, da pišem skorajda o vsem.
Najprej ne razumete,
nato pa spoznate, da gledate Smrti
v oči.
Ne mežikate.
Ne ona.
Ne vi.
Mene je presenetila na nekem rojstnem dnevu.
Imela sem čipkasto obleko
in veliko sem se smejala.
Na nujni pomoči je bila vrsta.
Stopila sem bliže vratom zdravnikove ordinacije in rekla:
oprostite, mislim, da umiram.
Prenesli so me v rešilca
z utripajočimi lučmi,
zdrveli proti Urgentnemu centru,
kjer so me pregledali neki drugi zdravniki.
Naslednje, česar se spominjam:
gledam od nekod zgoraj,
vidim samo sebe
na ozki bolniški postelji.
Pomislila sem:
tudi tega je konec,
bilo mi je žal, da nisem objavila romana,
nato je priteklo veliko medicinskega osebja,
z mano na postelji so zdrveli
po dolgem hodniku v neznani smeri.
Pozneje se je izkazalo,
da mi je ravno takrat zastalo srce,
ko so me odpustili z intenzivne nege,
sem najprej storila to,
kar vsi normalni ljudje,
objavila sem bolniški selfi na facebooku.
Prevedla Đurđa Strsoglavec
- Lena Ruth Stefanović: Ljubezen in strah - 16. 10. 2021
- Lena Ruth Stefanović: Oprostite, mislim, da umiram - 13. 10. 2021