Mesta so najbolj dragocena takrat, kadar resnično zaživijo. Ko stanovanja niso le birokratski načrti za optimizacijo trga, ampak tudi razprte pokrajine, kjer se srečujejo še neslišani zvoki in nas vedno znova prepričajo, da mest ni mogoče dokončati. Iz njih neprenehoma rasejo medsebojna razmerja, ki nas ranijo in obogatijo ter nepovratno zarežejo v urbano arhitekturo. Pesnica in ekologinja Aja Zamolo v svojem prvencu Nenaključno naše odnose raziskuje v prostoru, ki se želi osvoboditi družbenih omejitev in pokazati, da je tudi na čisti prostosti mogoče pripadati.
Mesto v zbirki Nenaključno postane urbani ekosistem. Živost prostora se ne gradi le na sobivanju ljudi, živali in rastlin, ampak na njegovi pretočnosti, saj vedno lahko zaniha iz ene faze v drugo. Z najmanjšim premikom je mogoče preusmeriti ogrodje, na katerem slonimo, zato se jezik Aje Zamolo občutljivega gibanja niti ne trudi zaustaviti. Ob branju dobimo občutek, da mesto izstopa iz lastnega centra in razpršene utrinke uporabi za celovito razcepljanje. Prepredena mreža se upira, da bi se v mestnem pesniškem prostoru skoncentrirala moč, ki bi občutljive prostore podvrgla birokratskemu ukalupljenju, kar lahko jasno razberemo iz verzov »svet pa zahteva formo« in medbesedilne reference v pesmi Tlakovano, ki se nanaša na ustvarjanje nobelovke Elfriede Jelinek. Ženske v mojstrovinah avstrijske dramatičarke in romanopiske so v svojem telesu ujete, ne zato ker bi telo samo po sebi nosilo tovrstne omejitve, ampak ker so te omejitve priučene in pravno legitimizirane; od tod pa tudi izvira njihovo nelagodje in utesnjenost. Opolnomočenje telesa se zgodi takrat, ko se lirska subjektka prepusti lastnemu miselnemu toku, ko se izkaže da sta naša trgetajoča ranljivost in medsebojna povezanost tisti, ki nas lahko izmakneta obči napetosti.
Zamolo se morebitni družbeni ukalupljenosti in zatrdelosti uspešno umika, s tem ko se v popolnosti prepušča čutom, ki marsikdaj zdrsnejo v razpahnjene sinestezije, denimo: «zvoke sobe jemljemo v usta«. Razdalja med lirsko subjektko in mestom, posejanim z množico nadvse živih stanovanj, se na teh literarnih mestih izniči, saj svojega telesa ne skuša umakniti v ozadje, od koder bi zgolj opazovala dogajanje, še več, pogosta raba dvojinskega in množinskega izpovedovalca daje vedeti, da se je resnično sposobna prepustiti prostranosti medsebojnosti. Drugi je namreč bližnjik, ki se kaže v začutenem, zato se čutne zaznave izkažejo ne le za gradnike občutljive urbane atmosfere, ampak pojave intime, ki lirsko subjektko dodobra zamajejo v njeni morebitni stanovitnosti: »Skozi ednino so stvari le navidezno najenostavnejše«. Ne dopuščajo ji, da bi se odpovedala notranjim nagibom in stremljenjem ter se nepovratno zasidrala na enem mestu. Ne zato ker bi morala zbežati, ampak ker nomadstvo skuša premostiti razdalje med nami, razgraditi družbene razrede in dospeti do družbenega stanja, kjer si je mogoče deliti pribežališča. Kot zapiše Aja Zamolo: »zvoke džezve na obrobjih/je treba deliti.«
Selijo pa se tudi besede same, saj jih pesnica učinkovito zoperstavlja njihovi premičnosti. Opazno pesniško sredstvo je recimo ponavljanje enake besede v dveh zaporednih verzih, ki ga pesnica uporablja ne le zato, da bi stopnjevala ritem pesmi, ampak tudi zato, da bi izbrano besedo ponovno naselila: »preziraš ljudi ki tečejo/in teče čas«. Kakor mesto ni monoliten pojav, tako ni monoliten pojav niti beseda, vedno jo je namreč mogoče ponovno umestiti in jo detajlirano klesati. Izostajanje pesniških zaključkov daje občutek, da poezija pred nami lahko enostavno traja in traja, pa nas ne bo privedla do čiste zapolnjenosti, in to v najboljšem smislu, saj si jo bomo želeli vedno več. Podobno je z ranljivostjo, saj se njena daljnosežnost zrcali v urbani nedokončanosti in potrebi po zbliževanju, ki se kar ne ustalita. Iskanje kolektivnega ravnovesja, s tem pa tudi enakopravnosti, je v Nenaključju trajajoč proces prilagajanja glede na trenutne družbene okoliščine, ki vedno znova presenečajo s svojo ostrino.
Nomadstvo prav tako zaobjame žareče nasprotje med naslovom in samim idejnim razvojem zbirke, ki ga opazimo tudi v verzih: »naključja so vedno najlepša«. Odločitev za selitev nikakor ni naključna, a je razplet potovanja odvisen tudi od naključja; mesto se vedno znova izmakne pričakovanjem in začne nov življenjski krogotok. Pesničina prepuščenost ne pomeni otopelosti ali pasivnosti, saj njen ton še vedno ostaja uporniški in oster, le pri njenih pesniških selitvah jo vodi zavest, da pripada ekosistemu, večjemu od sebe. Umik iz antropocentrizma lahko zaznamo tudi v že omenjeni povezanosti z živalmi:« vsi smo včasih malo kot mačke/navežemo se na prostore« in rastlinami, ki se prebijajo čez družbeno ogrodje, ko jih ta skuša podvreči lastnim kalupom: »trepetlike rastejo/ vse glasnejše so/pajesni tiho prebijajo beton«. Neukrotljivost ekosistema se izkaže v njegovi nepredvidljivosti, moči in vitalizmu, s tem ko si ponovno vzame prostor zase.
Nenaključno je izrazito premišljeno pesniško delo, ki prepriča predvsem s širno obravnavo (urbanih) prostorov. Pokrajine, ki se vtisnejo v lirsko subjektko so daljnosežne in nosijo potenciale za pripadanje, a to le če bomo znali prisluhniti njihovim premikom. Čuten pristop, ki ga ubira Aja Zamolo, se zdi kakor presunljiv način za vživljanje v še nedograjena življenja, saj ji onemogoča, da bi se od drugih razumsko oddaljila. Njena občutljivost in prepuščenost pa sta skoraj jasnovidski; le kako drugače bi pesnica zaslutila, da se v tem mestu nikoli ne neha doživljati.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Lara Gobec: Zvoki džezve (o pesniški zbirki Aje Zamolo “Nenaključno”) - 17. 10. 2024
- Pogovor z Ajo Zamolo - 15. 10. 2024
- Lara Gobec: Razosebljeni spomin (O pesniški zbirki Mohameda El-Kurda Rifqa) - 15. 9. 2024