In še nihče ni spregledal, kako daleč
seže moja roka. Ker pesmi ne pišem
zato da bi z njimi kaj razložila, ampak
da padejo predte, da samo padejo predte
na kosce in veje, iz katerih sem se izpletla.
Ker nisem ne drevored, ne njegova moč, da
se dvigne iz razpokanega betona. Ne četrtek,
kakor danes, ker se ne morem primerjati z dnevom
pred dnevom mrtvih. Nihče ne ljubi pesnic. Vsaj ne
pravih pesnic. Ljubimkajo z njimi, to že. In so Odiseji,
ki se vračajo domov, zvesto in z rano na kolenu, njihova
srca pa še vedno zanihajo na pravo mesto. Zgodovina
z mano nima prav ničesar. Ko vsi govorijo o Penelopinih
laseh, si jaz, kratkolasa, prižgem cigareto. Za sabo puščajo
stavke, ki sem jih izrekla. Stavke, ki tiho poniknejo v morju.
Na mojem vzhodu nihče ne hrepeni po izplutju. Vse, kar je,
je dolga, bela, slana raza na mojem oprsju. Da se ve, kako
zlahka se spozabijo.
*Fleabag
- Lara Gobec: O govorici telesa - 19. 1. 2025
- Lara Gobec: This is not a love story .* - 28. 12. 2024
- Lara Gobec: Povodenj - 25. 12. 2024