Celje je eno izmed mest, ki jih spremlja večna oznaka počasnosti. Skriva se v ulicah, ki jih objemajo ostanki srednjeveškega obzidja, iz časov ko je tukaj bivalo še okrog tisoč ljudi. Rumena pročelja kličejo po življenju, ki je že bilo, pustilo svoje sledi in bo oblikovalo zdajšnjega. Skratka, žepno mesto, kjer se morda ne dogaja veliko, a se življenja kljub temu iztekajo v mnogoterih ritmih. Majhni pripetljaji so tisti, ki Celje kot prostor osmišljajo in mu dajejo nove zgodovinske poudarke. Drobci življenja, ki jih je ujelo moje domače mesto, so v njem lahko rasli v pesniško govorico in spreminjali svoje robove.
Celje kljub svoji neznatnosti spodbuja velika vprašanja, kot vsak kraj, kjer se ustali človeško bivanje. Kaj me je naučil moj dom in koliko je v tem ponovljivega, univerzalnega človeški izkušnji? Odgovore lahko izluščim, z veliko pozornosti, ki mi jo je bilo lažje uloviti v rahlo zastalem mestecu. Odsotnost hitrega življenja in glasna prisotnost praznih ulic sta ohranjali mojo občutljivost in sposobnost natančno opazovati svet. Posledično sem zlahka preoblikovala stvarno v imaginarno in z različnimi podobami zasledovala različne občutke. Mirnost okolice mi je omogočila, da je moje motrenje sveta skozi poezijo ostajalo izostreno. Še zdaj se rada umaknem iz prestolnice, kjer je kulturno in socialno življenje bolj razgibano. Ljubljana, razsežnost ter hipnost njenih poti me navdihujeta, a moja notranjost ima v Celju enostavno več prostora za pesniški dvogovor.
Da sem začela redno pesniško razmišljati je imel odločilno vlogo pesniški festival Izrekanja in njegov umetniški vodja Kristian Koželj. Ustvaril je prostor, kjer imam podporo in možnost proste umetniške rasti. Izrekanja združujejo poezijo s performansom in glasbo, torej hodijo v nasprotno smer kot moj osnovni pesniški postopek, saj zlivajo imaginarno nazaj v materialno resničnost. Z zvokom sem si blizu že od nekdaj, saj sem odraščala ob stalni prisotnosti klasične glasbe. Ko sem začela pisati poezijo, so me spremljala pesniška branja in performansi. Kadar je poezija govorjena in slišana, spremeni svojo naravo. Razprši svoje pramene svetlobe, nagovarja več ljudi hkrati in med njimi ustvari vezi. Njihova prisotnost soustvarja atmosfero prostora, hkrati pa atmosfera oblikuje njih. Oblikuje se vzajemnost in pretočnost, katerih gonilna sila je pesniška govorica. Ravno zato mi je na Izrekanjih vedno prijetno stopiti na oder, izreči besedo in iskati svetlobo.
Ko sem pisala poetično monodramo Z ljubeznijo Lola, sem se poslužila drugačnega rokovanja z besedo kot običajno, po pisanju sem jo glasno brala. Vedno znova sem se vračala k novo ustvarjenim verzom, se zbujala zgodaj in najbrž doprinesla k slabem počutju svoje cimre. Zaradi mojih pesniških blodenj sva se obe dokopali do pomembnih spoznanj. Sama sem se znova povezala z delom lastne umetniške govorice, ki je povezana z zvokom, ki se naseli v razpoke prostorov in ljudi. Pripetljaje in lastne neumnosti, ki jih ponavadi pesniško prekrijem z več plastmi, sem tokrat spisala precej bolj neposredno. Zato je branje z uporabo mojega glasu ustvarilo ozračje iskrenosti in moja izkušnja je prerasla svojo osnovno obliko spomina. Trenutke bivanja sem znova doživela, a so jih spremljali drugačni občutki kot prvikrat. Katera percepcija drobcev mojega življenja je tista prava, ne bom nikoli izvedela. Jasno je bilo le, da želim Lolo izreči tudi izven svoje sobe, da bo našla še svoje tretje (in verjetno ne zadnje) življenje. Glede cimre, zanjo se zdi, da je ugotovila, da s pesniki enostavno ni mogoče živeti.
Lola se izpoveduje preko svoje izkušnje sveta, poezije in ljubezni. Spremljajo jo elementi romantičnih razmerij, zato sem se poslužila dodatnih pesniških glasov, ki Lolinih občutkov ne razumejo ali jim niso naklonjeni. Nisem želela raziskati le lastnega toka zavesti in kako name vpliva njegova subjektivna narava. Kje se moja resničnost zatakne, da ne morem ostati v določenem stanju bivanja ali ga preseči? Za raziskovanje tovrstnih vprašanj, sem upodobila dinamiko in vezi med vsaj dvema osebama, ki se razhajata v svojih željah in pričakovanjih. Enostavno je, ljudje se lahko bolj ali manj intenzivno povezujemo, sooblikujemo prostore ali tvorimo skupnosti in včasih se enostavno odmaknemo. Največkrat oddaljevanje povzročijo naključja, ki privedejo do velikih odločitev, premikov med odnosi in okolji. Stično površino z iztečenim morda ni mogoče ohranjati v oprijemljivem svetu, a včasih je pesniško podoživljanje celo polnejše in svetlejše.
Odstrla se mi je še dodatna resnica, ki je najbrž dragocenejša, kot vedenje o medosebnih odnosih. Poezija ni le prostor, kjer mi je lažje in globje razmišljam, ampak zmore uloviti mojo pretočno naravo v pomenljivo obliko. Z nestabilnostmi in trenutki pomirjenosti gradi široka pomenska polja, ki nimajo meja. Vedno bom nihala med obema točkama, neodvisno od zavestnega in poezija se zmore vsakodnevno prilagajati mojim razpršenim gibom. Včasih bo morala slediti zmedenemu brzenju po opravkih, včasih pa strmenju v velika rumena pročelja, ki ponujajo dlan.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Lara Gobec: Zvoki džezve (o pesniški zbirki Aje Zamolo “Nenaključno”) - 17. 10. 2024
- Pogovor z Ajo Zamolo - 15. 10. 2024
- Lara Gobec: Razosebljeni spomin (O pesniški zbirki Mohameda El-Kurda Rifqa) - 15. 9. 2024