Lara Gobec REFLEKSIJA

Lara Gobec: O govorici telesa

Naslovnica pesniške zbirke Postkolonialna ljubezenska pesem Natalie Diaz (Založba ŠKUC, 2024) v prevodu Kristine Kočan.

Vsako telo ima svoje težišče. Kaj pa pesem? Je pesmi mogoče pripisati kaj tako oprijemljivega, se sprašujem, ko je za mano branje pretanjene, bogato izpisane s Pulitzerjevo nagrado za poezijo nagrajene pesniške zbirke Natalie Diaz Postkolonialna ljubezenska pesem. Vse bolj se zdi, da moje prvotno vprašanje pravzaprav niti ne drega v pravo smer. In da se ob branju snovi pred sabo moram vprašati predvsem, kam je potrebno raztegniti telo, da se v njem znajdejo pesniške naselbine.

Zbirka se k telesu obrača z ostrino in mehkobo obenem, pri tem pa se ves čas zoperstavlja tako zgodovinskim kot sodobnim asimilacijskim ukrepom, ki jih nad ameriškimi staroselci izvajajo pripadniki dominantne kulture ter njihovi sistemi moči. Diaz v zbirko namreč pogosto vpleta krščansko motiviko (npr. voda, svetloba), ki pa jo dosledno prekali v pesniškemu postopku dovršene metamorfoze. Kača, ki v bibličnem raju nastopa v vlogi zle prepričevalke, tako postane bitje, s katerim se lirska subjektka identificira (kakor se tudi z drugimi živalmi). Izpovedovalka tako rekoč vstopi v kačino telesnost, dokler se omenjena žival ne izkaže za ključno komponento skupnosti. Kakor vsi je podvržena naravnemu premikanju in zato sodi v sežetost prav tistega, čemur se ne moremo izogniti. Izenačena vpetost raznoterih teles v življenje pa pomeni tudi reinterpretacijo simbola in jezikovno premeno, ki kakor pesniški nož zareže čez prisilno vzpostavljeno dominantno kulturno plast. Ključno pa je, da z rezom pesnica uspešno osvetljuje tisto, kar se je nabralo spodaj.

Poleg omenjene kače, ima v Postkolonialni ljubezenski pesmi nezanemarljivo vlogo pri gradnji večkrake razsežnosti svojega jezika tudi motiv vode. Najbolj izstopajoča pri tem je pesem eksponati iz Ameriškega muzeja vode, kjer so verzi porazdeljeni med številke razstavnih predmetov. Obenem pa eksponati rezonirajo tudi z navajanjem dejstev o staroselskem protestiranju proti onesnaževanju vodotokov, saj razstavni prostor s statičnim nadzorom sicer kapilarnih naravnih gradnikov tako dobesedno kot metaforično ponazarja problematiko neozaveščenega birokratskega izkoriščanje naravne in kulturne dediščine. Natalie Diaz z dejstvenimi vstopi in ekokritično rekontekstualizacijo ne dopusti, da bi se umaknili v idealistično, oddaljeno literarno krajino. In še sreča da je tako, saj bi jezik sicer na udobni razdalji lahko podlegel nemilim, netočnim posplošitvam dominantnega diskurza.

Z vodo pa nenazadnje dospemo do telesa, h kateremu gravitirajo vse motivne in tematske sile pisave Natalie Diaz. V pesmi Prva voda je telo zapiše: »V sebi nosim reko.« in » Stvarnik, ki je izpustil reko iz zemlje in jo napeljal v naša živa telesa.« Nedeljenost, ki jo je bilo poprej mogoče zaznati že pri identifikaciji lirske subjektke z živalmi, se še dodatno dogradi ob primordialnem stiku posameznice s silovitostjo organskega. Silovitost, ki jo pesnica mestoma podaja poročevalsko, se zdaj pridružuje trenutku stvarjenja. Slutnja pričevanja tistemu pred življenjem samim pomeni le eno: da o telesu ne moremo govoriti kakor o trenutnem, oprijemljivem dogajanju, ampak kot pojmu, ki materialno tudi zanesljivo presega. Še dodatno, prizemljitvi ne podleže niti erotika. Ob telesni združitvi ljubimk se telo ukoliči kot medij za sobivanje nasprotujočih se sil. Rezko, mehko in silovito v svoji napolnjenosti.

Težišče telesa je pravzaprav njegov rob. Kamor se zahaja z obredjem, molitvijo, se zahaja, ker se še nobena resničnost ni izčrpala pri stvarnosti sami. In če je kje mogoče poiskati nova jezikovna mesta, je to v preseganju. Kvir in ekokritičen glas Natalie Diaz izreka izven dominantnih kategorij, saj tako lahko tvori spoje avtonomnih pojmov. Le kako pa bi se drugače uprla obstoječim kategorijam, če jezika ne bi naredila za svojega.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Lara Gobec
Latest posts by Lara Gobec (see all)