Ko se je 26. septembra 2024 Lana Del Rey
poročla s svojim možem aligatorjem, sem
jaz napisala že vsaj nekaj tisoč besed. Nekaj
deset tisoč besed? Ampak to bi s sabo najbrž
prinesel tudi čas sam in ne nujno knjige. Zadoščajo
že seznami za nakupovanje ali pa vestni, vztrajni
podpisi na koncu pisem. Poleg tega se močvirja
najdejo, tudi če nikomur ne obljubiš ničesar. Kaj
vse nosijo besede, bi vprašala Lano, ko bi belo tančico
prvikrat snela iz čistega veselja. Njen obraz je krhka steklena
kupola. In tukaj pravzaprav ne gre toliko za to, da bi se z njo
enačila, ampak nekaj pa imava, nekaj pa imava, česar ni mogoče
razdeliti na moje in njeno. Light of my light, fire of my lions[1]. Humberti
drsijo iz postelje, kakor da se bolečine topijo, topijo, potem pa resnično
zastanejo. V glasbi ni tišin. In ribe zaplavajo, če jim le pustiš zabresti.
Ti je žal, da ne poješ več o njej, Lana? Ko se nevesta dvigaš iz mokrega
zelenja, bi ti rekla, da tudi mene moja vprašanja skelijo. Moja koža je
dolga karavana v puščavi. Telo pomni, kadar beseda ne. Kaj ti pomenijo
aligatorji, Lana? Te živali zbujajo, kadar te pesmi ne? V glasbi ni tišin,
Lara. Moja melanholija ima toliko različnih variacij. Ne vibratta,
vibratto sodi drugam. In vem, da kadar ženske preživijo, to ne
pomeni telesa samega, ampak dediščino. Ko pojejo, pojejo
kri. In ko ljubijo, to ni več meso.
[1] Citat iz romana Lolita (Vladimir Nabokov), ki je uporabljen v pesmi Lane Del Rey Off to the Races in ga glasbenica javno ne izvaja več.
- Lara Gobec: Povodenj - 25. 12. 2024
- Lara Gobec: *** - 22. 12. 2024
- Lara Gobec: Zvoki džezve (o pesniški zbirki Aje Zamolo “Nenaključno”) - 17. 10. 2024