Na Hamleta, torej na nas, na vsakega novodobnega slehernika, vključno s Shakespearjem, naslovljeno avtoričino vprašanje “Biti ali ne biti? / Kakšno je to vprašanje?” sarkastično uvaja pesniški prvenec Rane rane Anje Novak Anjute, dramske igralke, performerke, lanske dobitnice Grumove nagrade za izvirno slovensko dramsko besedilo Tekst telesa.
To, da Bit ali Ne-bit v resnici nista ključni kategoriji življenja, pesnica izpostavlja že v uvodu knjige Rane rane. Namesto Biti ali Ne-biti sta ji bližje volja po vzletu, verovanje v presežke: “Ne bom se tunkala / pod vodo / da si ne zmočim kril.”
Anjuti ne gre za identifikacijo z angeli, še manj za identifikacijo z institucionalnimi cerkvami. V fokusu njene poezije je človek gole izkušnje; ranjeni, šepavi človek, ki zna/zmore sprejeti rane kot starozavezni Job in stremi k preseganju “globine, ki je že davno zdefinirana, izmerjena, postavljena na trdna tla”.
Anjuta z uvodno pesmijo Biti ali ne biti sledi dramatiku in pesniku Gregorju Strniši. Eksistenci oziroma Biti zapisanemu malomeščanskemu bralcu od pesmi do pesmi zadaja dvom in rane. Njena poezija terja strniševsko prepuščenost čezstranstvu: “Vsi vi, ki date / nekaj in vse / na to globino, / pojdite kdaj na izlet / v vesolje.”
Anjuta že v uvodni pesmi nakaže pot k osvoboditvi. Ne gre le za vesolje. Gre za “poljane”, ki so za vesoljem, vsemirjem. Izlet? Kakšna je to beseda? Lepa? Izstreljena? Leteča? Lebdeča?
Anjuta udejanja personalno vero. Ne gre ji za institucionalno vero v fevdalno kraljestvo, oblast, gospostvo. Izpiše, da v nebesih ni besov. Besi – ena temeljnih tem in snovi Dostojevskemu – nas obsedajo le tu, v Biti, le tu, v Ne-biti. Bit in Ne-bit sta domena tukajšnosti, tukajšne institucionalne, akademske t.i. “globine” s katero t.i. raziskovalci ohranjajo bulšiht na oltarju profita in zbirajo točke za tisto, kar ni odkritje temveč birokracija.
Vprašanje: “Biti ali ne biti? / Kakšno je to vprašanje?” sledi kratici Tarasa Kermaunerja: Nejdam (naprej, drugam). V pesmi Močna mora zapiše: “Spustim se čez / travnik v gozd, / ki ga edina spoznam / in me skrije. / Tu me nihče / nikdar ne najde, / ampak tud jaz / skor da ne najdem / svetlobe, hrane / in sebe. “
Besede: “čez”, “travnik”, “gozd”, “spoznanje”, “skritost”, “najdenost”, “svetloba”, “sebstvo” so več kot povedne. Vstop v gozd je vstop v temo, v neznano, v Nič. Je pa tudi vstop v spoznanje in vstop v potencialno odreševanje teme, mraka, vstop v Nejdam. Soočanje s skritostjo, zmožnostjo, da te nihče ne najde, je nasprotno identiteti. Dvom vase (“skor, da ne najdem”), ki ga pesnica izraža, je temeljen: ne pa defetističen. Bistvena je, kot sledi v nadaljevanju pesmi: “golota”. Je v goloti luč za temo? Je v tem, da se pustim ugrabiti neznanemu volja in moč personalne vere? Pesnica ne ve, kdaj, kaj jo je ugrabilo. Ve le to, da ji nihče ne verjame.
Ni bistveno verjeti. Bistveno je verovati. Bistveno je pustiti se ugrabiti… Bistvena je predaja neznanemu, skrivnostnemu, neoprijemljivemu …
Strah, srčnost, smer, smelost, spontanost, svobodoljublje, subverzivnost so atributi Anjutinih pesmi, ki ves čas konfrontirajo odraslost z otroštvom. Ne prvo ne drugo ni lepo, pa vendar …
Anjuta je zapisana “veličini” otroškega, čeprav se ne slepi in zapiše: “Katastrofa / kako majhno / je to / kar zraste / iz te veličine.”
Anjuti sta idealni čas in prostor čas in prostor nedolžnosti, čas in prostor čudenja, čas in prostor srkanja, sprejemanja, čas in prostor “golodušnosti”. V tem je blizu Brunu Schulzu (glej Cimetove prodajalne).
Neverjetno je, da Anjutina poezija, ki izhaja iz svetlobe dojenca, iz golodušnosti zajčka, lahkotno in obenem krepko zadaja klofute malomeščanskemu okusu, lumpenproletarskemu podnu, vsesplošnemu licemerju in vsesplošni zblojenosti nemočnega človeštva, ki se namesto za upor odloča za kvazi spleen in naslanjanje na uradniški šalter. Knjiga Rane rane je namreč tudi radikalna kritika potrošništva, značilna za Aleša Kermaunerja (glej Luknja v novcu) in je knjiga/oster akril, ki se zliva s slikami in esejistiko Metke Kraševec: “Male so moje / prsi in veliko / je moje / navdušenje nad svetom. “
Metki Krašovec je modra polivinilasta vrečka človeštva lepša od sinjega neba. Navdušenje nad svetom je čudenje. Anjuta čudenje pesniško udejanja. V poeziji izhaja iz trpke “gole izkušnje”, iz čutenja. Njeno poezijo v Sartrovem pomenu lahko čutimo kot “pristno”. Podaja živo, pravo življenje. Upira se odtujenosti. Ohranja avtentičnost, ki je tudi v bližini Pirjevčeve “spontanosti”.
Četudi bralcu na mnogih mestih zadaja rane, Anjuta ohranja neskončno vero v vrednost življenja. Vrednost je ob tej knjigi nadvse neprimerna oznaka, sploh ob poeziji, ki jo prevevajo močna čustva, ki na mnogih mestih prehajajo v molitev, litanijo.
Anjuta molitve – kot solze ji priderejo – subtilno/čustveno predeluje. Ne negira jih. Čuti/podaja zaklinjevalski vdih-izdih. Molitev/litanija in Anjutin punk predstavljo atribut nežnosti, krhkosti, ranljivosti, atribut, vstavljen v mozaik surove resničnosti. Zdi se, da Anjuti molitve v pesmi priderejo kot tisto, kar objokuje izgubljeno, in kot tisto, kar obenem lahko ohranja. Anjuta goji/kultivira iskreno, personalno priprošnjo: “Dom ni / za spontanost/ Moj. O moj. / O moj dom, / moje oči, / moja ušesa, / moja usta, / moje srce. / Mene popolnoma vso. / Si me požrl.” Ob priprošnjah se pesnica bliža tudi ljudski poeziji in predvsem baladi, ki jo modernizira, radikalizira (Princ, Vroče gori) s smelim prepletanjem subjektivno-lirskega z epskim in s tragičnimi, žalobnimi toni, ki vodijo v finale tipa: “Sanje so postale ubita izdana žival.”
Kljub pretresljivim, tesnobnim tonom, ki sevajo skorajde iz vsake pesmi, težko rečemo, da gre za knjigo obupa. Nasprotno. Anjuta se v knjigi Rane rane bori proti abscesu. Vztrajnost. Iskrenost. Moč. Hudournik: “Naprej greš / skozi peklensko / vročino in fuk, / dokler se blaženo / ne razliješ / kot voda.“ Téma in snov sta nebesa in pekel.
Ne slepi se. Ne pretvarja se. Ne boji se. Drzna je: “Hudič me je vzel. / Nisem več ljubica. / Zdaj sem njegova / gospa.” Motiv Fausta, variacija Fausta in bližina ljudske pesmi …
Zaveda se, da blaženega, tistega, v katerem ni besov, ne moremo doseči brez izkušnje peklenskega. Shirana. Prešibka. Podhranjena. Ne povzdiguje glasu. Ne zna se zagovarjati. Nagovarja ljubljenega in nagovarja Boga. Je sodobni Job? Gre skozi izkušnje inferna: “Raje v dvoje nič. / Kot sama nič.” a vere ne izgubi: “Rabim te, / ti si glas / puščave, / ki kriči. Govori/ kriči / zame. Iztelesi me. Rabim te, / zlorabim te. / Iz ljubezni / v bolezni. Nagovarja ljubljenega in nagovarja Boga.
V vsem čuti dušo: “Drevesa dišijo kot ti. / Vem, ker semse / poljubljala z njimi. / V gozdu sem se/ s trebuhom / in joškami / drgnila ob njih.” V animizmu se zaveda, da poezija ni le blaga molitev; poezija je tudi: “hrapava”.
Hrapava, rezka, ostra Anjuta scela dojema/čuti lepo, vendar ne olepšuje. Ni ne v Biti ne v Ne-biti, temveč v svobodi: “Nisem še čisto od tukaj / in tudi tam od koder / sem prišla že en lep / čas ne bivam.”
Ni bistvena Bit. Ni bistvena Ne-bit. Bolj pomembno je, kot poudarja Anjuta, oditi: “ … jaz odhajam./ Skozi sram.”
Ponesrečenost (Kdo ni ponesrečen?) je temeljna tema prvenca Rane rane. Ponesrečenost Anjuto priteguje. Ne boji se je. Ne sramuje se je. Ponesrečenost in sram hodita vštric. Zaradi tega se nam ni treba skrivati. Čemu se pretvarjamo? Čemu šmiramo?
Anjuta izraža in zagovarja spontanost, pristnost: “ Ne skriva se. / Ker se ne more skrit. / Ker je že skrit. / Tak človek me zanima.”
Kdo in kaj skrije/pogoltne človeka, če ne usoda, ki jo moramo sprejeti kot dar? Pesnica pravi: “Med tistim, / kar se rodi / in kar umre, / je sprejemanje.” Čudenje je sprejemanje. Sprejemanje je dojemanje. Dojemanje je spet čudenje: “Tako nadzemljska sem, / da lebdim samo še v / Nebo.”
In potem: “Pogubno naprej!”
In za tem: “Neguj svoj strah, / da ne postaneš / naiven. / Da ne postaneš / pasiven.”
Strah je ključen, postajanje uničujoče; pasivnost je ujetost; mlačnost, bi nemara rekel Kristus. Anjuta piše za osvoboditev od mlačnosti, postajanja, mencanja na mestu. Ja, strah jo je, ni pa je več strah, ko strah sprejme, ponotranji, prebavi in izbljuva. Le tako se lahko prepusti mravljam, da ji oglodajo telo. V tem je radikalnejša od Jureta Detele in Ivana Mraka, ki sta mravlje in mravljince ure in ure prestavljala, da bi jih kdo ne pohodil. Razdati se do oglodanih kosti je totalna osvoboditev. Ni entropija, ni žrtvovanje. Pesnica pojma “žrtev” ne zagovarja. Bližja ji je kategorija “krivde”.
Anjutine pesmi so pletene z barvo moči, barvo volje in barvo nemoči, ki je nemara najpomembnejša, najlepša/dobra: “Imela sem / dve gori / druga ob drugi / nisem mogla / na obe hkrati / raje sem ostala na gričku / in ju od daleč opazovala.” Četudi navedeni verzi izražajo pasivnost, v resnici ni tako. Gre za izpoved o tem, da nismo dovršeni, vsemogočni. Gre za bistvo, ki je v opazovanju, čudenju, ne v Biti, ne v Ne-biti temveč v nedovršniku: “sonce je zahajalo”.
Ljubljana, julij 2024
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) N. D.