Pesniška zbirka Nežke Struc Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni je izšla v okviru razpisa “Sončnice 2023”. Knjigo je izdalo Književno društvo Hiša poezije. Urednik zbirke Sončnica, vsa nora od svetlobe, Ivan Dobnik, poudarja, da je knjiga Nežke Struc: “izjemno dinamična, razigrana, poetično drhteča in duhovita, mnogoplastna ter metaforično drzna, nepopustljivo samosvoja …” Atributi, ki jih izpostavlja urednik, vsekakor odlikujejo poezijo Nežke Stuc in to že v prvi zbirki Nihanja, ki je prav tako izšla v okviru natečaja Sončnice, leta 2018, kar priča o posluhu selektorjev za novo/drugačno poezijo.
Nežka Struc v zbirki Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni govori o sebi, hkrati je kot krhka opazovalka in komentatorka kritična do razpadanja sveta/družbe/časa, s katerim se utrujeni in večinoma nemočni spopadamo, ne glede na to, ali “smo zasedli pozicije” ali pa smo obtičali v breznu prekarništva.
V poeziji Nežke Struc utrujenosti ni. Pravzaprav vsaka pesem knjige Kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni udejanja prepotrebno akcijo proti razbitemu svetu/družbi/času, proti digitaliziranemu, viralnemu, virtualnemu, virotičnemu g(n)ojišču: “vedno znova me bo razočarala umetnost pisanja fb oglasov”. Pesnica se z ironičnostjo in zajedljivostjo sooča/spoprijema z motnjami, ki vodijo v zabetononiranost, v kateri je vse manj prostora za intimo, ljubezen, vsebino, bistvo, mehkobo: “morda sem šla mimo fafanja na gradbišču / pobirala med črepinjami”.
Naloga pesništva je pobiranje med črepinjami. Nežka Struc se zaveda, da je mogoče iz črepinj sestaviti vitraž mehkobe. Zaradi kritičnosti, ki v mnogih mestih prehaja tudi v avtokritičnost, nihilističnega verza, kot je začetni: “I love you praznina”, verjetno ne smemo razumeti dobesedno. Prav tako ne verza: “neskončnost je booooringgg”. Nežka Struc ob praznini in neskončnosti hlasta za vdihom: “…ggg”. Neoprijemljivi, nedotakljivi, nepojmljivi sta praznina in neskončnost lahko bazen za depresivnost ali ponjava za snovanje uporne poezije, s katero pesnica izpoveduje odločitev, da bo konfliktna z na golo bit/potrošnjo/profit zreducirano stvarnostjo: “ugasnili smo kot da bi se naveličali zvezdnega neba”. Naveličanost, zdolgočasenost, zmehaniziranost človeštva je, poudarja pesnica, pogubna za človeškost. Če smo naveličani zvezdnega neba, zanikamo “čudenje”. Le kaj bo rekel Aristotel?
Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni izpoveduje frenetično konfrontacijo z oguljenim okoljem, ki ga pesnica odriva od sebe, a ga obenem globoko ponotranja. V praznini in neskončnosti, ki ju izpostavlja v zgoraj navedenih verzih, napisanih na pol v tujem jeziku, je nemara krik nemoči; je pa tudi neskončna volja do upora, tudi do upora sami sebi. Nežka Struc je samokritična. Prav zaradi pesniške avtopsije lahko v odrivih nevredne, dane-usojene nam stvarnosti odkrije niše, skozi katere svobodno zadiha. Ne obupa. Vztraja pri “čudenju”, ob Aristotelu. Vztraja pod zvezdnim nebom. Kljub navedenima verzoma je daleč od nihilizma. Preveva jo lucidnost, ki – nežna – lahko zaseva skozi železno-betonske-steklene konstrukcije: “Lažje mi je ko dežuje / takrat mi z roko prekriješ oči / vsem jih”. Zdi se, da pesnica s tem verzom intimno nagovarja boga, ki se mu izpove, da za nobeno ceno ne bo pristala na čredni instinkt: “ne ujamem kolektivnega mišljenja”. Vztraja v risu intuicije, s pomočjo katere lahko izpiše: “še vedno vem, da se svet obrača za mojim hrbtom / n o h t “.
Je noht zrcalo, v katerem odseva drugost? Se drugost udejanja za našimi hrbti? Smo zdrveli v piškavi “Naprej!” in “Napredek!” in pri tem prezrli drugost? Pesnica čuti, se zaveda obratov za hrbtom. Izraža razočaranost nad površinskostjo družbe, ki je zvezdno nebo zamenjala z modro svetlobo ekrančkov. Ivan Dobnik, avtor spremne besede h knjigi Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni, v zvezi s tem izpostavlja perečo dilemo: “Ali brati več ali manj ali sploh nič? Vprašanje o več ali manj branja, o branju česa in čemu sploh brati, ko od vsepovsod brutalno pronica digitalna era in ima že vsak v lastnem žepu vse vesolje. Vse tako imenovano védenje. Védenje, ki lahko pomeni tudi žgočo vsesplošno puščavo podatkovnih drobcev in smeti brez “repa in glave”, brezmejna praznina. In bi za tem poezija lahko res bila tiktakajoča bomba pod posteljo, tempirana bomba pred velikim pokom, saj ko pride pesem, ni nič več, kot je bilo prej.”
Pesnica zapiše: “lastili naj bi si modrosti strnjene v esenco”. Kljub razočaranju in žalobnosti v tem verzu zmore napisati hvalnico drugačnemu mišljenju, dojemanju, čutenju: “iz sanjske smo snovi čarovnija / na svet gledamo drugače”.
Drugačen uvid in spoprijemanje z inflacijo resnic je nemara iskanje in izražanje (absolutne???) pesniške resnice, ki se upira podatkovnim bazam in bazira na intuiciji, občutju. Nežka Struc kljub ostrini družbenega angažmaja ohranja/goji/kultivira mehkobo; bíl njene poezije se zdi nepremagljiva, zmore skozi beton, skozi steklena pročelja. Zraste čez nebotičnike, četudi je ena sama mehkoba: “mehkobe ne premagajo rezila” in nato: “težko rečem / da zrak zastaja / obtožena bom depresije namreč”.
Ne samo depresije; prekarne pesnice, prekarni pesniki so danes lahko obtoženi herezije; sodobni svet je v mnogočem podrejen obtoževanju, tožbi; je v bližini permanentnemu tožniku Satanu. Verjeli v Satana ali ne: tožbe so … Če je današnjemu svetu vsaka subtilnost motnja, ki bi se jo “izplačalo” razrezati, sesekljati, potem je nemara resnična motnja prav ta svet, ki se spreminja v uničevalca papirja, v rezalnik papirja, svet, ki mu ni mar, tudi če razreže pesem. Tudi založbe razrezujejo knjige, mar ne?
Zaradi papirorezniškega sveta pesnica ostaja v bližini narave, v bližini rastlin in živali, v bližini večnega: “v neskončnost lahko opazuješ nepoznano mesto / le vrabce pozdraviš z večnim snidenjem”. Stik z naravo, ekološka nota sta močno prisotna v knjigi Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni. Pesničin spopad s potrošništvom, s hlastanjem po profitu, ogorčenje, da je danes človek še zmeraj lahko zastonj delovna sila, vodi v “snovanje”, s tem v navidez sizifovsko odreševanje matere Zemlje. Pesnica zavzame držo sv. Frančiška. Raje kot z ljudmi-zvermi se pogovori z živalmi: “zajkle in zajci / morda nas osamljene odpihne veter / oblaki nas odložijo tam, kjer smo zapustili ladjo / kjer so sladkor, tobak, bombaž, kava, kakav, nafta, ruda in voda / utopili našo mater”.
Smo takoj, v tistem hipu, ko so očiščujoče vode narave odtekle in je Noe odprl vrata, zdrveli v masovno proizvodnjo dobrin, s katerimi iz plastičnih bidonov utapljamo, utapljamo mater Zemljo?
Pesnica kaos sveta/družbe dojema racionalno. Upodablja ga brez okraskov. Pri tem goji asociativno, divergentno izpoved, s katero bralca zvabi v labirint podob, atmosfer in stanj, ki so v resnici tudi njegove/bralčeve. Ne sprašuje se, če bo bralec zdržal prebrati njeno knjigo v enem zamahu. Od bralca terja, da mora zdržati v vseh mejhnih situacijah. Zagovarja vztrajnost: “in veš kaj pravi stena? zdrž, zdrž, v oranžnem tonu. barve ne / obstajajo naključno, tekla bo reka in moji prsti bodo / zdrsnili, zdrsnili vate”.
Simbolika oranžnega tona ni naključna. Oranžna simbolizira optimizem, zaupanje, vznesenost, toplino … Četudi težko (če sploh?) osmišljamo življenje/životarjenje, ostaja upanje, da zmoremo preseči občutje nesmiselnosti bivanja. Nežka Struc se nesmislu zoperstavlja z bogato domišljijo in s protislovji drznih podob. Odraža absurdno stanje obstoja, obenem ohranja voljo po vztrajnosti. Med “vzdržati” in “zdrsniti” ni razlike. Pesnica oba glagola čuti v območju presežka bodisi v duhovnem bodisi v seksualnem. Zdrseti s prsti v drugo/drugega je bližnje. Bližnje krepi konfrontacijo z absurdom bivanja. Bližnje je tudi mehkoba domišljije, intuicije, sploh kadar ni konkretnega, fizičnega bližnjega. Zel/bíl/brst poezije premaguje misel na nesmisel obstoja, tako kot freeclimber premaguje golo, mrzlo, neusmiljeno steno, ki je: “zdrž, zdrž” redkobesedna, a verjetno bližja, kot si mislimo, medtem ko plezamo, plezamo in zremo v brezno.
Za pesniško zbirko Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni je značilno prepletanje nadrealističnih, modernističnih, reističnih, absurdističnih, ludističnih, magistično-zaklinjevalskih elementov, ki pa so vsi podrejeni mehkobi poezije. Zliti s pesničino domišljijo prehajajo v območje: “miru, premirja” v območje “vsemirja, pramira”, območje, ki ga Nežka Struc priklicuje.
Izgubili smo pristni/primarni/primitivni stik z vsemirjem (glej neolitski observatorij Kokino v Makedoniji). In kje je “pramir”? Diskrepanca med vinčansko kulturo, ki ni poznala vojn, in današnjim g(n)ojiščem je neizmerna. Kje je obsidian, s katerim so Vinčanci kosili? Kje je občutje trave, micelija, Gilles? Kje je intuicija? Kaj je s čudenjem? Kaj je v našem omrežju žil?
Bo mehkoba res izgubila boj z digitalizacijo?
Ob knjigah, kot je Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni, je upanje, da ne.
Če beremo Ivana kot Godoja, potem je Ivanova edina zapoved jasna: “Nikoli biti utrujen v domišljiji, mehkobi in snovanju!”
V bistvu znamo kaliti v esencialno: “toliko oči je v nas / nismo utrujeni / spimo le za sanje / bobneče so naše sledi / strah je strah je strah nas ni / trenili smo / izginili za hip / tik pred večnostjo / mirujemo da ne bi obstali / tulimo”.
Ljubljana, avgust 2024
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) N. D.