Kristian Koželj: Lapidis Lacrimae

Nekdo je premaknil kamen.
Prepričan si v to.
Leta že hodiš mimo njega
in ves čas je ležal tam.
Navadil si se nanj.
Še včeraj je bil na svojem
mestu ob poti. Nepremičen.
Danes napol štrli nad prepadom.
Gams? Popotnik?
Ga je vzela v roko,
z blazinico kazalca
nekaj časa gladila
njegovo kameno strelo
in ga odvrgla?
Ker je težek.
Enkrat se bo dokončno prevalil.
To si že videl.
Spodaj na poti bodo ljudje.
Oče in dva sinova.
Upiralo se ti bo zakričati.
Morda jih bo zgrešil.
Premaknil še en kamen.
In še enega. In še …
Balvani bodo trgali borovce.
Ravnali vasi. Izmaličili struge rek.
Ali pa bo pristal spodaj
v jezeru. Sam.
Pogreznil se bo v mulj,
gledal gor in se spraševal
zakaj se sonce lomi v barve,
zakaj je gora vsa zverižena in razlita
in zakaj ribe molčijo drugače kot ljudje.
 
(pesem izide v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

Kristian Koželj