II.
Matićeva summa poetica je premišljeno strukturirana. Izkušnjo bivanja izven domovine opisuje skoraj kronološko – začne s pripovedjo o odhodu, sledijo primeri (ne)znajdenosti v novem prostoru, nato neukrotljivo dejstvo spominov, neprestano iskanje oporišča, in na koncu vrnitev v mesto, iz katerega je odšel. Protislovja izgnanstva so najbolj očitna v tematizaciji jezika. Če je jezik človekova domovima (za Matićevega protagonista nedvomno je), izstopiti iz svojega jezika pomeni ostati brez domovine, kajti „flame in plamen na papirju poredkoma enako gorita“1. O pomembnosti jezika dovolj priča dejstvo, da je avtor knjigo organiziral v dve simetrični celoti z naslovoma Lingua franca in Lingua ignota.
Naj poudarim, lingua franca je jezik, v katerem se sporazumevajo govorniki različnih jezikov – izvirno je to ’žargon’, ki so ga od srednjega veka do XIX. stoletja v sredozemskih lukah uporabljali trgovci, mornarji, ujetniki, sužnji, ipd., sestavljen iz delov španskega, francoskega, italijanskega in drugih jezikov. Lingua ignota (lat. neznani jezik) je naziv za enega najbolj zgodaj konstruiranih jezikov, ki ga je okrog leta 1200 opisala opatica Hildegard iz Bingna. Navedeni jezik je preživel v dveh rokopisih, z besedami, ki so domnevno povečini latinsko-nemške zloženke. Nekateri raziskovalci so trdili, da je Hildegard kanila ustvariti univerzalni jezik, medtem ko večina misli, da gre za tajni jezik, s katerim se ponekod povezuje tudi božanski navdih. Če se vrnemo k Matićevi organizaciji knjige, naslova celot sugerirata gibanje subjekta med poenostavljenim operativnim jezikom (lingua franca) in konstruiranim tajnim jezikom (lingua ignota). To je razdalja od elementarnega znajdenja do posamične eksistence, od rudimentarne komunikacije do govorne kreacije, od skupne topografije do unikatne subjektove topografije, ki enako računa na spomin in imaginacijo.
Izgnanec je na začetku obsojen na siromašni lingua franca, namenjen osnovnemu sporazumevanju, čeprav je tisto, kar bi rad povedal, vedno kompleksno, zadeva podrobnosti, pogosto tudi skrivni pomen. Matićev subjekt je v prvi celoti knjige opazno negotov, ranljiv, na različne načine zgubljen, njegov govor je poudarjeno afektiven. V drugi celoti se je navedeni subjekt že privadil na ahasversko pozicijo; čeprav se nikjer ne počuti dobro, se povsod znajde in (sčasoma) z vedno večjo grenkobo ugotavlja, da mesto in dežela, po katerih hrepeni, obstajata povečini le v njegovi glavi.
V uvodnem delu celote Lingua franca je pesem Incident. Gre za parafrazo pesmi afroameriškega pesnika Counteeja Cullna (1903-1946) z enakim naslovom, ki tematizira rasizem in rasno diskriminacijo. Naš pesnik disciplinirano – verz za verzom – sledi kompoziciji in sintaksi navedene pesmi. Za razliko od Cullnovega subjekta se njegov subjekt ne sprehaja po Baltimoreu, pač pa se skriva v starem Rimu in v skladu s tem mu namesto obtožujoče etikete črnuh, Rimljan s sproženim kazalcem reče ščavo/sciavo (Slovan). Matić torej temo rasizma predoča kot splošno obeležje delovanja človeške družbe kot ’civilizacijsko pridobitev’, ki skoraj vedno uravnava človekovo vedenje. Čeprav ne eksplicira razlogov za odhod, lahko iz konteksta sklepamo, da lirski subjekt beži pred vojno. Tako pride v neznan prostor in neznan jezik, kjer se vsak njegov poskus usidrenja in iskanja opore zaključi z neuspehom. Navedeno večkrat tudi ozavesti, na primer na začetku pesmi Kraljevski muzej.
Ničesar neznanega nisem videl
v Kraljevskem muzeju v Amsterdamu;
Van Goghovo modrikasto zvezdnato nebo –
noč nad Gorskim kotarjem, poleti
šestinosemdesetega (ali takrat enkrat).
Stvari in prizori, ki jih subjekt vidi, ga asocirajo na že videno, na fragmente njegove osebne zgodovine, ogled muzeja pa se spremeni v analoško igro, v potovanje od razstavljenega predmeta do slike, ki jo pomni, ali dogodka (sejem v Veliki Gorici, ljudje, ki pijejo iz steklenic in podobno). O identiteti izgnanca odlično priča tudi pesem Nimam več enega imena. Njen protagonist odkrije, da so ga v tujem svetu klicali na stotine mogočih in nemogočih načinov, nervozno in grozeče, …“ na mejah, na vlakih in na avtobusih, na policiji, na občinah in v ambasadah, nezainteresirano, na poštah in v bankah, …“. Tako kot je njegovo ime s tujim naglasom destabilizirano in odtujeno od sebe, tako je tudi sam eksistencialno destabiliziran in odtujen od svojega bistva. V poanti pesmi se lirski subjekt zateka k močni miselni pirueti – ko se namreč včasih vrne tja, od koder je odšel in ko ga kdo prikliče tako, da njegovo ime „naglo oživi pod znanim timbrom“, naenkrat ugotovi, da ga to prestraši, žali in prisili k odhodu:
tako da se hočem nemudoma vrniti sem,
da se zaradi groze prepoznavanja
raje skrijem v sto napačnih inačic svojega imena.
V uvodu celote Lingua ignota je pesem Dolgcajt. Njen naslov prikliče album Pankrtov iz leta 1980 z enakim naslovom in posredno sproži mrežo asociacij na značilne diskurze, senzibiliteto, sproščenost, družbeno in kulturno vzdušje osemdesetih prejšnjega stoletja. Dolgčas poznega socializma, ki so ga s hrupom razbijali slovenski pankerji, Matića vzpodbuja k problematizaciji življenja subjekta-eksilanta, ki se je ’znašel’ in živi mirno življenje. Ta subjekt se namreč resignirano sprašuje, „ali se lahko v pisarni nizozemske občine“ piše poezija, in pohiti z odgovorom: „Dolgčas je skočil do nove višine./ To je najbrž ta cena samostojnega življenja“. Iz njegove perspektive dolgčas, o katerem so peli Pankrti, deluje skoraj idilično, ta ga celo krepi in tolaži ter mu na določen način pomaga, da dolgčas, ki ga trpi, spodkoplje in ukine. Namesto hrupa ima na voljo pesniški jezik s svojim raznolikim retoričnim arzenalom in številnimi oblikami kriptiranja. Đorđe Matić se najpogosteje opira na asociacije in spomine na boljšo preteklost, s pomočjo katerih – ob počasnem prižiganju prešvercane Drine brez filtra – začenja izdelovati „kartografijo izgubljenega sveta“. V njegovem lesenem predalu, svojevrstni starinarnici, najdemo „celo sozvezdje“ – peterokraka zvezda, Zvezda Malega princa, jutranja zvezda; iz navedenega predala skačejo Štulićevi verzi, Laibach, datumi, ki smo jih nekoč razkošno praznovali (25. maj – 29. november) …
Razmerje med celotama morda lahko najlažje hermenevtično označimo s primerjanjem dveh pesmi z enakim naslovom – Nostalgija po prihodnosti. V pesmi, ki je uvrščena v celoto Lingua franca, se Matićev subjekt prepušča spominu, navaja izbrane beograjske prizore in nekdanje dnevne rituale v tem mestu; njegovo razpoloženje definira nostalgija, naslovni oksimoron pa poudarja žalovanje za izgubljenim, poudarja nemogočo željo po povratku nekega obdobja. V Nostalgiji po prihodnosti II (iz celote Lingua ignota) bralec najde mozaik značilnih aktualnih slik z različnih koncev bivše države, ob drugem parabolo o neustavljivem turizmu na hrvaški obali („ves svet je zdaj z nami/šoldi – in kultura/ na Stradunu snemajo nanizanke za otroke in tepce“), lirske štorije o Nizozemki v Nišu, svetovnih zvezdah v Sarajevu; ton je razočarajoč, sarkasičen, naslovni oksimoron se razreši v poanti:
vse se je itak že zgodilo
kajti nič ni prišlo, ko bi moralo priti
in ko pride, evo, danes, ne pomeni nič več.
1Verz s konca pesmi Prvi dnevi.
Prevedla Dragana Bojanić Tijardović
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Branko Čegec