Katja Zakrajšek REFLEKSIJA

Katja Zakrajšek: Razdrugačena drugost

Marguerite Abouet in Mathieu Sapin: Akisi: Zasoljene zgodbice
                                                                                    Akisi: Še več zasoljenih zgodbic

Stripi avtorskega tandema Marguerite Abouet in Mathieuja Sapina, v slovenščini v žmohtnem prevodu Katje Šaponjić zbrani (za zdaj) v dveh zvezkih: Akisi: Zasoljene zgodbice in Akisi: Še več zasoljenih zgodbic, prinašajo zgodbeno in vizualno simpatične prigode nabrite naslovne junakinje in njenih prijateljic in prijateljev na ulicah domače soseske, na tržnici, v šoli, na počitniškem obisku pri babici na vasi … Akisi se vedno znova spusti v reševanje dejanskih ali pa tudi namišljenih težav, svojih ali koga drugega, ga pri tem dostikrat komu zagode in kaj polomi (ne edina, saj ga v teh zgodbah lomijo tudi odrasli, na primer učitelj Adama) ter zato zaide v težave, a se stvari zahvaljujoč iznajdljivosti, pogumu, prijateljstvu, včasih pa tudi goli sreči, le nekako razpletejo. Do naslednjič.

Naslovnica knjige Akisi: zasoljene zgodbice (Vige Vage knjige, 2020).

Zgodbice so umeščene v urbano okolje Slonokoščene obale, od koder izhaja tudi sicer v Franciji delujoča pisateljica Marguerite Abouet, in s tem dobrodošlo razpirajo predstave o možnih otroštvih, dostopne mladim bralkam in bralcem v slovenščini. Akisino okolje je materialno skromnejše od evropskega (a spet daleč od klišejskih predstav o »afriški revščini«), tudi vizualno je drugačno, drugačne so nekatere navade in kakopak so drugače videti tudi ljudje, ki ga naseljujejo – vendar je Akisijin svet, čeprav konkretno zasidran v zunajevropskih realijah, obenem in predvsem neposredno človeško prepoznaven kot (še en) otroški svet. Je drugačen, a ni eksotiziran; njegova drugačnost je predstavljena kot povsem normalna – v tem smislu, da je normalno, da ljudje po vsem svetu ne živijo (živimo) točno enako. Pri tem je ključno, da so liki v stripu, četudi stripovsko karikirani, v svoji upodobitvi tudi individualizirani na načine, ki uspešno presegajo evropske vizualne klišeje o »Afričanih«. Obrazne poteze in mimika, postave, pričeske, ten polti – nič se ne zdi prepuščeno samoumevnosti. Enako kakopak velja za njihove značaje, kakor se izkazujejo skozi upovedane dogodivščine.

Zakaj to nestereotipiziranje poudarjam kot tako prijetno presenečenje, je vprašanje, ki si zasluži obsežnejši ovinek. Nasploh so bili podsaharski Afričani kot populacija zgodovinsko deležni izredno močne in nemara najbolj negativne stereotipizacije od vseh neevropskih skupin, kakor so jih videli Evropejci. Vidiki tega imperialnega imaginarija drugosti so, obenem z globalnimi neenakostmi, tako ponotranjeni kot samoumevni (in zato nevidni), da se prenašajo še v današnji čas.

Kot otrok sem tako kot mnogi drugi moje generacije oboževala stripe o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku. Med njihovimi dogodivščinami so bila tudi potovanja v razne »eksotične« kraje; upodobitve njihovih prebivalcev sem takrat jemala nekako samoumevno. Šele mnogo pozneje sem se zavedela, kako zelo rasistične znajo biti. Zlasti Mustrovi Afričani – haremski sužnji ali ljudožerci – so bili s svojimi klovnovskimi potezami, na katerih kraljujejo fantazmatsko poudarjene ustnice, in tarzansko govorico neposredni dediči kolonialnega imaginarija, ki ga poznamo na primer z legendarnih francoskih oglasov za napitek Banania, ki jih senegalski pesnik Léopold Sédar Senghor v neki pesmi »trga z vseh zidov«. (Enakega porekla so tudi premnoge iteracije lika na embalaži kave Zamorček.) Drži, velikemu striparju težko očitamo, ker je v petdesetih in šestdesetih prevzemal in razvijal podobe, kakršne so bile takrat dejansko (žal) (še vedno) samoumevne. Je pa tovrstne klasike za današnjo rabo pametno kritično umestiti. In jih predvsem ne nekritično posnemati v vidikih, ki jih je upravičeno povozil čas.

V našem prostoru je refleksija o razgradnji kolonialnega imaginarija, morda tudi zaradi zakoreninjene percepcije, da s kolonialnimi imperiji »nismo imeli nič« (čeprav so postavili temelj moderne Evrope), še zelo malo prisotna, vsak dregljaj v to smer pa hitro odbit kot politično korektno pretiravanje – vnaprejšnja defenzivna drža, ki otežuje argumentirano spremembo.

Tako se še vedno pojavljajo izvirne produkcije, kot je strip – sicer za odrasle – Mihe Pintariča in Santiaga Martína Ljudožerci (2012), v katerem vizualna podoba afriških (seveda afriških) ljudožercev neposredno nadaljuje linijo omenjenih plakatov za Bananio – treba pa je priznati, da vsaj ne tolčejo »tarzanščine«. Ali pa, med prevodno literaturo, slikanica Mareka Vadasa in Daniele Olejníkove Na begu (2018, prevod Diana Pungeršič), ki jo je še posebej vredno izpostaviti zaradi impresivnih referenc tako izvirnika (najlepša knjiga Slovaške 2016, zlato jabolko na Bienalu ilustracij Bratislava 2017) kot prevajalke in založbe s sicer zelo dobro premišljenim programom (Malinc), pa tudi zaradi očitno dobrih namenov vpletenih (tematizacija begunstva). Vendar pa so tako zaplet kot ilustracije v temelju problematične. Ali bolje: osnovni zaplet – neimenovani protagonist mora iz svoje vasi zbežati zato, ker sovaščane popade nenavadna bolezen, zaradi katere postanejo neizmerno požrešni – je problematičen zato, ker ga ilustracija umešča v imaginarno Afriko. Eno je neizogibno poenostavljanje kompleksnih situacij za potrebe otroških bralk in bralcev, drugo pa je popolno izkrivljanje temeljnih mehanizmov in vzrokov; vzeti skupaj zgodba in ilustracija valita vso odgovornost za katastrofo, ki žene k begu, na družbeno »bolezen« domačinov, kar mimogrede (sploh če je to ena redkih ali pa kar edina knjiga na to temo, ki jim pride v roke) še prikladno odveže Evropo njene zgodovinske vloge v vzpostavljanju sedanjih globalnih neenakosti, ki take situacije sprožajo in poglabljajo. Dečkov beg je, skratka, nekaj, kar se »nas« v ničemer ne tiče, razen tega, da se nam abstraktno smili. Sama ilustracija v upodobitvi likov znova stavi na že omenjene fantazmatske debele rdeče ustnice (pri vseh enake), ki priklicujejo kolonialno stereotipiziranje in drugačenje Afričanov.

Vse to živo ponazarja, kako lahko je pri reprezentacijah drugih usekati mimo oziroma to »sekanje mimo« spregledati, sploh če v procesu njihovega ustvarjanja ne sodeluje nihče iz prebivalstvenih kategorij, na katere se reprezentacija nanaša. Lastne slepe pege je pač težko opaziti. To je tudi, poleg dejstva, da je preprosto fer omogočiti dostop na to področje tudi manjšinskim deležnicam in deležnikom, še en argument v prid skrbi za raznolikost v literaturi in založništvu: več različnih oči, manj kolektivnih slepih peg. Drug del rešitve je dejavno izobraževanje in ozaveščanje; temu je, v svojem skromnem obsegu, namenjen tudi pričujoči ekskurz.

Danes pri tem ne gre več samo za občo mentalno higieno in za splošen razmislek, v kakšne državljane in državljanke sveta vzgajamo (etnično) slovenske otroke – kar bi bilo že povsem zadosten razlog –, ampak se temu pridružuje vse urgentnejša potreba po primernejših, neklišejskih reprezentacijah Neevropejcev nasploh – in v našem primeru konkretno Afričanov – zaradi nič manj naših otrok, ki odraščajo v Sloveniji in v slovenščini, pa jih njihova polt zaznamuje kot vidno »druge«, in ki se v tu dostopnih knjigah zelo redko vidijo upodobljene, pa še to malone izključno na načine, ki jih drugačijo, žalijo in odtujujejo. Sploh v šolskem čtivu; Jurija Murija se še vedno (vsaj večinsko) obravnava brez komentarja o predstavah rasne drugosti, in če kdo izrazi kak pomislek, je takoj pri roki obramba, da »ni tako mišljeno«. V resnici ravno ne gre za to, ali avtor s tem kaj »slabega mislil«, temveč za to, kako to, na kar ni pomislil, dejansko deluje: nameni gor ali dol, konkretne bralke in bralce povezovanje njihove nebele polti z neumivanjem (ki se, čisto slučajno? sklada s še drugimi stereotipi o njih) prizadene na način, ki bi bil povsem odvrnljiv že z nekaj kontekstualizacije (časovna umestitev teksta, razmislek o tem, da ideje in percepcije v družbi niso statične) – ter seveda z vključevanjem ustreznejših reprezentacij, v katerih ne individualizirano upodabljanje (namesto utelešanja klišejev) ne vloge protagonistk in protagonistov ne zgode in nezgode normalnega otroštva niso pridržane za bele like, kot da bi bili ti nekako »standardni«. (Podobno v resnici velja za reprezentacijo likov, zaznamovanih s katerimi koli okoliščinami manjšinskosti in/ali diskriminiranosti.)

Akisi zato poleg tega, da je iskrivo branje (in gledanje) o dogodivščinah zanimive in dejavne protagonistke, v našem knjižnem prostoru deluje tudi kot skorajda učni primer kvalitetne reprezentacije rasne drugačnosti (gledano z vidika evropskega ciljnega bralstva). Jasno, če bi se Akisi rodila in živela v »Frantsiji«, kjer izhajajo stripi o njej, bi imela Abouet in Sapin, z njima pa tudi bralke in bralci, bistveno bolj zapleteno delo, saj bi se morala izrecno lotiti rasnih percepcij, s katerimi bi se zato soočala njuna junakinja. Prav predstavljam si lahko, kakšen bi bil njen obraz, ko bi bila že desetič isti teden deležna vprašanja: »Ampak od kod si zares«?

Morda oba zvezka Akisi nista edini otroški knjigi v slovenščini, ki si s tega vidika zaslužita pohvalo – omenimo lahko na primer posrečeno in na nepričakovan način zasukano upodobitev Kwameja in njegove družine v slikanici Lawrencea Schimla in Douga Cushmana Tak kot drugi (2011, prevod Brane Mozetič) – vsekakor pa jih je v slovenščini dovolj malo, da je vsaka posebej dogodek, ki ga je treba proslaviti. In potem reči: »Še, prosim!«

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Katja Zakrajšek
Latest posts by Katja Zakrajšek (see all)