V nekih drugih časih, ki se zdaj zdijo neznansko daleč, bi Mosab Abu Toha sedel v svoji domači knjižnici v Bejt Lahiji ali pa v javni knjižnici Edwarda Saida, ki jo je ustanovil v domačem mestu po napadu na Gazo leta 2014, ko je izgubil vse svoje knjige, obenem ko so bombe zrušile tudi knjižnico univerze. Ali morda v šoli UNRWA, kjer je učil angleščino, ali pa bi bil celo na gostovanju v ZDA, kjer je prebil kar nekaj časa kot podiplomski študent in kot gostujoči umetnik. Samoumevno bi prižgal računalnik in kliknil na povezavo za zoom, ki bi mu jo poslala. In bi se pogovarjala.
Danes z družino v Džabaliji, največjem begunskem taborišču v Gazi, kamor so se zatekli na ukaz Izraela, šteje bombe, ki padajo nanje tudi tam, kjer naj bi bili varni, ubite sorodnike, prijatelje, sosede, od ostarelih do komaj rojenih, in med skrbjo za vsakodnevno preživetje v predahih med bombardiranji in obstreljevanji še kar vztrajno piše: esej za New York Times, kolumno za Washington Post, esej za New Yorker, dve pesmi, objavljeni v The Progressive, javne objave na družbenih omrežjih, včasih v obliki pesniških fragmentov, v katerih izpisuje kroniko neskončno krhkega obstoja sredi brutalnega napada izraelske vojaške mašinerije na civilno prebivalstvo Gaze, proti kateri nima drugega orožja kot svoje besede.
Namesto pogovora v živo sem torej zbrala nekaj njegovih zapisanih besed. Takole bi se, si mislim, lahko pogovarjala, če bi se lahko.
Rodili ste se v begunskem taborišču v Gazi, tako kot pred vami že vaši starši, in zdaj ste spet begunec v Gazi, bi morda začela. Kot pravite, vaš najmlajši pri komaj treh letih in pol doživlja že tretjo vojno. Vaša poezija odpira zelo intimen pogled na izkušnjo življenja pod nenehnim udarom političnega nasilja. Kako vidite njeno vlogo v »deželi, ustvarjeni za mir, ki ni videla niti dneva miru«, kot je zapisal vaš pesniški predhodnik Mahmud Darviš? In lahko bi odgovoril:
Pisatelj ali pesnik mora govoriti za tiste neslišane, tiste, ki ne morejo prav dobro izraziti, kar čutijo ali vidijo, in, kar je zame najpomembnejše, za tiste, ki so izgubili življenje pod ruševinami okrutnih vojn. To je del odpora – sebe in druge ohranjati v spominu, ovekovečati občutke v človeškem življenju, ki so nam skupni.
Drugi morda pišejo revolucionarne pesmi ali manifeste, s katerimi lahko ljudi spodbodejo k dejanjem, k protestom in k spopadanju z zatiralci. A ne smemo pozabiti, da se morajo pesniki in pisatelji ukvarjati tudi s podrobnostmi – s tistim neopaženim v življenju ljudi ter z intimnimi občutji, ki ljudi spremljajo v njihovem vsakdanu.
Poezija je nekaj, kar nam potrjuje, da smo del tega sveta. Vsi. Ko gre za vojno in trpljenje, ni nihče tujec.
Od nekdaj ustvarjate v izrednih razmerah, bi morda nadaljevala in takoj bi povzel:
Intelektualnega življenja v Gazi ne hromita le trajno obleganje in nenehno bombardiranje domov, temveč tudi nevidna travma, prizadejana našim dušam in telesom in ulicam in zgradbam, ki dajejo zavetje našim izčrpanim postavam. Če živiš v Gazi, lahko traja leta, preden zmoreš pisati o svojih ranah. Sam sem bil ranjen v napadu v letih 2008–9, pri šestnajstih. O tej travmatični izkušnji sem lahko napisal pesem šele leta 2021. A je bila še vedno sveža.
V teh dneh, pri tem ponorelem izraelskem bombardiranju, se mi zdi, da je upanja na to, da bo napočil čas, ko bom lahko pisal o svoji travmi in travmi svojih otrok in širše družine, zelo malo.
Kako je videti vaš trenutni vsakdan, bi ga vprašala. Poglej na moj Facebook, bi mi morda rekel. Samo izbor iz zadnjih deset dni tega dnevnika, ki se je začel 7. oktobra z »Bog se nas usmili. Gaza gori.«:
16. 10. Mlajši brat mi je danes povedal, da ga je, ko je šel včeraj mimo pokopališča v našem mestu, skupina ljudi poklicala in prosila, naj jim pomaga nositi preštevilna trupla ubitih v zračnih napadih.
Ko so mrtvi številčnejši od tistih, ki jih pokopavajo, potem veš, da si v Gazi.
17. 10. Pravkar 810 ubitih v bombardiranju Baptistične bolnišnice v Gazi, kamor se je zateklo na stotine družin, ki so bile prisiljene zapustiti domove.
17. 10. Ubitih v bolnišnici v Gazi je zdaj že 1115.
17. 10. V Gazi smo začeli izvajati operacije brez anestezije.
18. 10. Včeraj je v baptistični bolnišnici Al-Ahli oče vprašal zdravnika, kako okreva njegov ranjeni sin. Zdravnik mu je zagotovil, da mu gre dobro.
Ko se je oče uro pozneje vrnil, ni bilo več ne sina ne zdravnika ne bolnišnice.
19. 10. Moja Facebook prijateljica Mariam Smair je to objavila pred dvema dnevoma. Danes je bila ubita v svoji hiši: »Ne verjamem, da sem še živa. Niti tega ne vem, ali bom čez eno uro še živa. Bombe vsepovsod.«
Srce se mi para zanjo in za vse nedolžne ljudi; in zame.
19. 10. Ne ubijajo nas le drobci bomb, temveč tudi kamni naših domov, ki so nas nekoč varovali pred mrazom in vročino.
19. 10. Moje besede pred Kapitolom v Washingtonu. (Ob sliki protestnika s transparentom: »Ni luči, da bi lahko videl meje svoje države: svoje neobstoječe države.« – Mosab Abu Toha)
20. 10. Pravkar nov pokol naših sosedov v Bejt Lahiji. Pod ruševinami je cela družina, večinoma otroci. In po vrsti emodžijev počenih src: Enajst zvečer je. Nihče ne more pomagati.
21. 10. Hišo je zadela bomba. Vsi mrtvi:
otroci, starši, igrače, igralci na televiziji,
liki v romanih, lirski subjekti v pesniških zbirkah,
in jaz in on in ona. Ni več zaimkov. Niti
za otroke, za pouk o besednih vrstah
naslednje leto. Drobci šrapnela po temi
vohljajo za izbruhi smeha v družinskem krogu,
ki tiči za kupi izmaličenih
sten in krvavečih okvirjev za slike.
22. 10. Hvala, Romunija. (Ob sliki protestnice s transparentom z napisom: »Tulež bomb, ki padajo … moj ozki sluhovod ostrgaj vsega tega« – Mosab Abu Toha. In malo pozneje, ob naslednji sliki, hudomušno: Policiji v Romuniji ni všeč moja poezija.)
22. 10. Zelo, zelo intenzivno bombardiranje v tem trenutku!!!
Skoraj polnoč je!!!
To je nečloveško!!!
V vsaki eksploziji so ubiti otroci.
Danes jih je bilo ubitih več kot 300, večinoma pod ruševinami svojih domov.
Rešite Gazo zdaj!!!
22. 10. Doživljamo najhujše zračne napade od začetka eskalacij. Bombardirajo begunsko taborišče Džabalija. Bombe padajo vse okrog mene in moje družine.
23. 10. Živ sem, za zdaj.
Hvala vsem, ki mislite name in na mojo družino in na vse v Gazi.
23. 10. Te hiše niso bile Hamasove.
Ti otroci niso bili Hamasovci.
Njihova oblačila in igrače niso bile Hamasove.
Soseska ni bila Hamasova.
Zrak ni bil Hamasov.
Naša ušesa niso bila Hamasova.
Naše oči niso bile Hamasove.
Tisti, ki je ukazal poboj,
tisti, ki je pritisnil na gumb,
je mislil samo na Hamas.
24. 10. V napadu leta 2014, ki je trajal 51 dni, je bilo ubitih približno 2139 ljudi, od tega je bilo 579 otrok, in kakšnih 11000 ljudi je bilo ranjenih. Izgubil sem 3 dobre prijatelje.
Danes je 17. dan eskalacije in ubitih je že 5087 ljudi. Med njimi je 2055 otrok in 1119 žensk. Izgubil sem vsaj 10 bližnjih prijateljev.
A ne gre za številke.
Še po vseh teh letih niso številke.
25. 10. Vsaj 120 ljudi iz 8 družin je ostalo pod ruševinami po bombardiranju stanovanjske stavbe v mestu Gaza.
Ustavite vojno!!
25. 10. V bolnišnici v Gazi
ni dovolj postelj.
Nekateri otroci ležijo na tleh
kot izgorele vžigalice.
25. 10. Vojska je pravkar sporočila, da ne bodo pustili dovažanja nobenega goriva v Gazo.
Veste, kaj to pomeni?
Nobenih bolnišnic, nobenih reševalnih vozil, nobene vode, nobenega življenja.
Nobene človečnosti!
25. 10. (Ob fotografiji otroške roke s porodnišnično zapestnico.) Ime mi je Nabila Nufal. Rodila sem se 6. oktobra, 13. oktobra pa me je ubil Izrael.
Na tem krutem svetu sem preživela manj kot teden.
(Vidite lahko identifikacijsko zapestnico, na kateri je Nabilin datum rojstva prečrtan, zraven njega pa je napisan datum smrti.)
Ustavite vojno!!
26. 10. Zdaj, ko je padla noč, ne vemo, kje padajo bombe. Vidimo pobliske eksplozij. Vohamo smodnik in ožgan beton. Slišimo lastne solze, ki nam trepetajo v očeh.
26. 10. Na tej beli plastični vreči lahko razberem:
Telesni deli od bombnega napada na hišo Abu Dalala (sreda, 26. oktober).
V njej sta moško stopalo in stegno.
(Ob fotografiji napisa s flomastrom na plastični vreči.)
26. 10. Hudo bombardiranje.
Otroci vreščijo.
Temno je, razen pobliskov eksplozij.
Komaj, da smo živi.
27. 10. Nočemo umreti.
Le nekaj ur zatem je Gaza ostala odklopljena od preostalega sveta – brez dostopa do spleta in mobilnih omrežij, ravno vtem ko se je verjetno začenjala kopenska invazija. »Izgubili smo stik s celotnim ljudstvom,« je komentirala nemočna opazovalka. O našem pesniku pišem v sedanjiku, a v resnici ne vemo ničesar. Dokler ne vemo, je v sedanjiku.
Toda v tem našem namišljenem vzporedju, v katerem poteka intervju, povezava ni padla. Zato se po teh zadnjih besedah nekaj časa samo nemo gledava.
Kaj pa vaše knjige, bi morda vprašala, ko in če bi zmogla zamenjati temo. In bi se morda v spominu vrnil v 12. oktober, ko je tvegal kolesarsko odpravo domov. Po kruh, ki ga v begunskem taborišču ni bilo:
Grem v knjižnico. Vse prekriva prah. Nekaj knjig je popadalo s polic. Okno je razbito. Iz predala pisalne mize vzamem nekaj sladkarij, za otroke.
V kuhinji naberem dvanajst jajc, nekaj govedine in piščanca ter kruh. Nobenega lonca ali kozice, da ju izraelski operaterji dronov ne bi zamenjali za strelno orožje ali rakete.
Ni mogoče zamenjati teme. Za knjige v vrečah ni bilo prostora. Bicikel ni tovornjak.
Pesnik bi zamišljeno nadaljeval:
[Pred napadom] sem izbral kup knjig in jih lepo razvrstil, da bi jih prebral do konca leta. Celo preštel sem, koliko knjig imam v tej sobi, in preračunal, koliko let bom potreboval zanje, če bom bral vsak dan. Od danes potrebujem 56 let, da bi prebral vse knjige, ki jih imam, pod pogojem, da preberem 80 knjig letno. A z vsakim izraelskim bombnim napadom, z vsakim pobojem civilnega prebivalstva, se možnost, da bom v življenju do konca prebral le eno knjigo, skrči do neznatnosti …
Zdaj živimo v jetniški celici brez okna in dim bomb je naš edini, nepovabljeni gost.
V četrtek zvečer je bomba porušila sosednjo hišo v begunskem taborišču Džabalija, kamor smo se zatekli. Videl sem žensko in njeno hčerko, ki sta živi viseli z nadstropja, ki mu je odneslo stene. Gotovo so bili drugi pod ruševinami.
Človečnost je pod ruševinami.
Kako se človek počuti, ko čisto blizu pade bomba? Tega ne bi vprašala, a bi mi vseeno odgovoril:
Ko vidimo poblisk eksplozije, vemo, da nam je bilo tokrat prizanešeno, saj če te zadene, vidiš edinole smrt. Tokrat je bil na vrsti nekdo drug.
In potem se zavemo, da je čas za žalovanje.
O čem sanjate?
Moje mesto je, kjer koli
raste rožni grm,
kjer koli oblaki mečejo senco
na hiše brez streh,
kjer koli ne pade bomba,
kjer koli otrok ne zameša
oblaka z dimom od bomb. (zapis s Facebooka, 26. 10. 2023)
O vztrajanju v rahločutnosti sredi razdejanja priča tudi sklep eseja, v katerem se pesnik s kolesom, otovorjenim s hrano, vrača v begunsko taborišče:
Na poti nazaj proti »naši« hiši vijugam po ulicah, posejanih s kamenjem in drobci bomb. Peljem se počasi in previdno in upam, da bodo gume zdržale težo, ki jo tovorim. Okrog mene hodijo družine, v stranskih uličicah otroci skačejo ristanc. Samo predstavljam si lahko, kako bi se prestrašili, če bi mi razneslo gumo.
.jpg)
(foto: Gordana Grlič)
- Katja Zakrajšek: Pesnik pod bombami: namesto intervjuja - 29. 10. 2023
- Katja Zakrajšek: Razdrugačena drugost - 20. 12. 2022
- Katja Zakrajšek: Novi afriški pesniki - 12. 8. 2018