Še predno sem začela zapisovati svoje prve verze in se spoznavati s poezijo, sem kar nekajkrat slišala, da pesem najde pesnika ali pesnico in ne on ali ona pesmi. To se mi je zdelo čudno, celo nekoliko egocentrično, prevzetno. Zakaj in kako bi pesem nekoga našla?
V času nastanka mojih prvih pesmi niti nisem bila pozorna na to, kako pesem nastaja – vsa moja pozornost je veljala zapisovanju besed, prek katerih naj bi prišel do izraza moj avtentični glas. Toda s časoma sem začela opažati, da se ob zapisovanju besed dogaja še nekaj drugega – ne pri vseh pesmih, a pri marsikateri se je. Ko sem začela pisati pesem, so se mi stvari povezovale, da še sama nisem vedela kako, in s hitrostjo, ki sem ji komaj sledila – enostavno so me prsti sami nesli po tipkovnici in tako lahkotno, da sploh nisem imela občutka, da pišem. In ko sem želela »nadgraditi« pesem in sem potrebovala določen podatek iz kakšne knjige ali z interneta, sem vedno kliknila ravno na pravo internetno stran ali pa prebrala odstavek, ki sem ga v tistem hipu potrebovala. Pesem se je enostavno pisala sama, sama pa sem imela občutek, kot da sem samo fizično orodje, skozi katerega je pesem iskala prave besede, informacije, slike …
Ko je bila pesem napisana do konca, me je prevzel neopisljiv občutek gotovosti, občutek, da se je zapisano preprosto moralo izliti na papir. Nisem se več spraševala zakaj, kako, na kakšen način …, bila sem pomirjenja kot sem pomirjena na primer po dvajsetminutni meditaciji. Zdelo se mi je, da je pesem moja nova prijateljica, s katero pa imam odnos, kot da se poznava že vse življenje, kot da me razume in je zmožna opisati moje razumevanje in občutenje sveta na boljši način, kot bi ga bila sposobna opisati sama.
Zdaj pa se mi poraja novo vprašanje: če pesem najde mene ali to pomeni, da delček mene spet najde sebe?
- Katja Kuštrin: Idila - 21. 9. 2023
- 100 verzov – šesti večer - 30. 9. 2019
- 100 verzov – četrti večer - 5. 11. 2018