Katja Kuštrin POEZIJA

Katja Kuštrin: Idila

Otok La Grande Jatte,
otok prisilnih nasmehov,
otok Stepfordskih žen.
 
S Frédéricom obstaneva
kot pribita sredi filma –
moški se pogovarjajo ob šahu.
 
Ujamem trenutek,
pogled na Seno,
na plavajoče jadrnice, mame z otroki.
 
Pogledam na desno: cilinder.
Spreleti me – kdo je on?
Ne ljubim ga,
 
tega moža z nesimetričnim obrazom.
Voda odbija žarke,
da me skelijo oči.
 
Nagnem se. Popravim si krilo,
ki se je znašlo pod mojim sandalom.
Ostra bolečina v hrbtu.
 
Preveč zategnjen steznik?
Elektrika se spusti do pete.
Tri leta sem že poročena.
 
Obsijana glava ženske na klopci
je kot podoba kristalne krogle.
Velikokrat grem k Angelette,
 
mojemu jasnovidnemu angelu …
Črn pudelj želi, da ga božam.
Angelette pravi, da je moj križ preklet,
 
da je moja bolečina posledica
pomanjkanja podpore,
občutenj krivde, strahu, žalosti …
 
Zagledam se v nasprotni breg.
Bila bi na drugi strani …
Samo zaplavati bi morala.
 
Nič drugega –
samo zaplavati.
Roka me potegne za sabo,
 
mi odtrga trenutek.
To ni film, to je življenje.
Pritisnem na repeat.

Katja Kuštrin
Latest posts by Katja Kuštrin (see all)