Izvedela sem, kje so vsi ključi sveta, vendar
tja nimam več pristopa; namesto tega sem dobila
samo drobiž ponosa in določeno smrtnost.
Mislim, da moraš vedeti, da k
diagnozi sodi tudi način hoje; poleg tega:
prsti, ki ves čas dišijo po svežem mesu, skoraj tako kot
mesarjevi, ob vikendih nemi in nemočni, kot
školjke na suhem.
Se kdaj sprašuješ, kakšna bi bila, če ne bi bilo
te večerje na mizi,
vse jeze, ki sva ji dovolila,
da se je razrasla v prsti,
kot prva grobna mesta,
vse to je
v meni pustilo sledi.
Prevedla Dragana Bojanić Tijardović
Katarina Pantović je rojena leta 1994 v Beogradu. Osnovni in magisterijski akademski študij je končala na Oddelku za komparativno književnost s teorijo književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Novem Sadu, kjer je trenutno na doktorskem študiju. Književno kritiko, esejistiko, znanstvena dela in poezijo objavlja v periodiki, znanstvenih zbornikih in na spletnih portalih (Polja, Letopis Matice srpske, Koraci, Beogradski književni časopis, Braničevo, Buktinja, Banjalučki filolog, Književna istorija, Noema; astronaut.ba, strane.ba, Poenta.net, Hiperboreja, Enklava ...). Objavila je zbirko poezije Unutrašnje nevreme/ Notranje neurje (Matica srpska, 2019, najožji izbor za Brankovo nagrado in Matićev šal). Za svojo poezijo, znanstveno delo in uspeh med študijem je dobila številna priznanja. Njene pesmi so bile prevedene v nemščino, francoščino in slovenščino. Katarina Pantović je članica uredniškega odbora založbe Treći Trg, pa tudi nekaj žirij za književne nagrade. Živi in deluje v Beogradu in Novem Sadu.
Latest posts by Katarina Pantović (see all)
- Katarina Pantović: Dnevnik - 19. 12. 2020
- Katarina Pantović: Diagnoza - 13. 12. 2020