Zahvaljujoč prevajalki Jani Unuk smo leta 2018 dobili vpogled v izjemno poezijo poljske pesnice Anne Świrszczyńske, ko je pri LUD Literaturi izšel prevod njene zbirke Baba sem. Knjigo sem dobila v dar kakšno leto pozneje in se vanjo takoj zaljubila. Ne preveč romantično, pač pa tako – zares, ali če povem kar z njenimi besedami: »O kako udobno / se je razkomotila z nogami / v mojem mesu / moja duša, ki je ustvarila / meso galaksij. // Kako se smeje z zobmi večnosti.« Slednja pesem z naslovom Idila brez ironije pa je že del novega prevoda izbora pesmi iz različnih pesničinih zbirk pod skupnim naslovom Džingiskan v kopalnici, ki je letos izšel pri Mladinski knjigi. Kakor je povedano že z zgornjimi verzi, sem se lahko v njeni poeziji na široko razkomotila, z nogami narazen – kot moški ali kot ženska, kajti ko jo berem, gre vse, kar je vezano na besede, skozi moje lastno telo. Njena angažiranost v pesmih je njen neposredni družbeni angažma – čutim njeno telo kot svoje – včasih stojim sredi trga nazadnjaškega mesteca in izpisujem svoje pravice pod zaprta okna mestnih veljakov. Drugič na robu neke ideje, ki jo je moč čutiti zadaj za vizualno podobo pesmi, skačem od veselja in kažem svoje zobe mimoidočim gospem, ki v vsem svojem trajanju še niso izkusile celovitosti življenja, saj so pred njim zavarovane z obzidjem mehanizmov umetno ustvarjenih moralnih zakonov družbe, ki držijo njihov spol in njihovo svobodo in njihovo moč spoznanja v ličnih in drago plačanih skrinjicah sreče. Tretjič se skupaj z Anno klativa po praznih in opustošenih ulicah, kjer donijo zvoki klavirja nemškega oficirja. Včasih me najde ona kot svojo izgubljeno živalco, mi ponudi zavetje v toploti svojega skromnega doma, kamor se je izgnala sama pred svetom, da bi se ohranila celo, da bi se lahko cela izničila, ko pride njen čas. In njen čas je vedno. Kakor je tudi moj čas vedno. Kadarkoli lahko zapustiva druga drugo, ne bova si zamerili. To je pravzaprav pogoj, da sploh lahko soobstajava. Treba je znati iti in zapustiti, samo tako lahko zares si in ostaneš (ob nekom) s polno prisotnostjo. Iz te brezpogojnosti je nastal svet, ne?
Pesem Gramofon groze začne z verzoma: »Odpotoval si. Oblečem domačo haljo / in se lotim delanja reda.« V tej pesmi zapiše vse tisto, kar izpisuje praktično skoraj povsod in hkrati nikjer pomensko toliko obteženo, da bi se lahko besede brale zgolj kot take. Kajti njen red je hkrati nered; je kaos, destrukcija, zrušitev in s tem razrešitev družbenih razmerij moči in njenih utečenih poti – tako v dejanjih kot mislih in kolektivnem nezavednem, ki jo kot pesnico pooblašča da spregovori za vse, ki tega še ne zmorejo/ ne zmoremo. In tako piše: »Zdaj / je že vse v redu. / Zdravi veter brezdomnosti / spet razsaja po stanovanju, / gramofon groze hrešči, / kot bi ga dajali iz kože. / Skozi luknjo na stropu / miglja pekel, pod / se udira. // Tekam po vseh štirih, / skupaj bevskamo / s psi preplaha. // Končno spet / živim kot človek.« Ko razruši oz. preseže dualnost sveta, ki seveda ni vezana zgolj na spolne vloge, šele lahko spregovori kot človek. Ali pa kot duša, ki jo večkrat spremlja na smrt odrešujoči smeh … Telo ni njen protipol ali ovira, čeravno ga lahko tako predstavi: »Rečem svojemu telesu: / ti crka, / bojiš se bolečine in lakote, / bojiš se brezna. // Ti gluha, slepa crka – rečem / in pljunem v ogledalo.« Kajti (njeno) telo je hkrati tudi dostop do (ali kar sestavni del) večnosti – prav tako kot je tudi narava del iste večnosti: »Stojim na vseh štirih. / S štirimi nogami / sesam / črno mater zemljo.« In iz iste snovi je bila Anna primorana (iz notranje nuje in gravitacijske sile psiholoških potreb sveta) ustvariti samosvoj, novi svet: »Toda jaz ne bom ponavljala / njihovih mrtvaških besed. / Jaz moram sama na novo roditi / samo sebe. Jaz moram / sama roditi svoj novi čas.« Te njene besede se zdijo kot besede vsakega (pravega) pesnika, toda ko jih kot pesnica ali pesnik izrečeš/zapišeš, lahko hitro zvenijo preveč vzneseno. Kar rešuje Annin svet, je sposobnost, da ga lahko vsak trenutek zapusti in nato ustvari povsem novega, seveda ponovno svojega. Da lahko isto stvar zapiše popolnoma drugače. Da lahko piše o čemerkoli, medtem ko piše točno o tem. Dejansko je skrajno natančna, tako oblikovno kot psihološko. Vedno je točno tam, kjer mora biti. Kjer je nekomu ali nečemu lahko za pričo, da lahko na videz vsakdanje delce posamičnih usod zapiše s srhljivo čutečim pogledom, ki ga umeščajo v večjo reflektirano celoto. Če za nekim vogalom hira pes, bo ona tam. Če je potrebna kot medicinska sestra ali nema obiskovalka umirajoče, bo tam: »Pogledala me je in me obsodila na večno pogubljenje / za zločin / stvarjenja sveta.« In seveda je lahko tudi na drugi strani – zdi se, da vsak hip: »Zdaj ležim na kirurški kliniki v Krakovu, / ona stoji pri meni. / Jutri / me bodo rezali. / Za oknom so majska drevesa, lepa kakor življenje, / v meni pa je ponižnost, strah in mir.«
Sicer pa sta življenje in smrt v poeziji Anne Świrszczyńske kakor leva in desna roka njenega pišočega telesa. Če želimo celi vstopiti v njeno poezijo, ji moramo slediti kot izkušeni ljubimki; ničesar ne moremo zadržati ali skriti pred njenimi prodornimi očmi, ki se prosto pomikajo po poteh telesa. Čeravno se prepričljivo izkaže kot sentimentalno odvezana od prejšnjih poti generacij, pa do njih nikoli ni brezbrižna in jim vsekakor namenja mesto znotraj lastne anatomije. Podobno, iz istega telesa, občutim organsko razraščanje njenega prihodnjega preteklega ali sedanjega časa. Morda ta hip zre iz palca na nogi – skupaj z eno od babic, morda iz maternice opazuje nogometno tekmo in razčlenjuje psihološke profile igralcev, ki so nekomu možje, sinovi ali vnuki … ali pa me je ošinila s šopom sivih las, ko sem v šoli nerodno pisala svoje prve proste spise … Čas in prostor sta v tem kontekstu pomembna le za razumevanje izbora specifične rabe jezika in vsebinske teme, sicer pa so tovrstne meje zabrisane in zame je Anna Świrszczyńska še kako živa in prisotna … da ne rečem celo »uporabna« za moje malo »sodobno« življenje.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Kaja Teržan: “vsega osvobojeni prostor” - 10. 11. 2024
- Kaja Teržan: Ime - 9. 12. 2015
- Kaja Teržan: Ples in poezija – prostor za subjekt - 3. 5. 2015