Minulo leto je pri založbi Mladinska knjiga izšel izbor v slovenščino prevedenih pesmi Marka Stranda z naslovom Pesmi zraka. Lucija Stupica in pokojni Andrej Peric oz. Pleterski sta opravila to izjemno nalogo, čeprav je s prebiranjem pesmi v meni rasel občutek, da so se mnoge njegove pesmi vsaj posredno prevajale že prej in se tako spontano integrirale v dela sodobnih slovenskih pesnikov, ki bi jih odslej lahko brala drugače. Seveda, nihče ni prvi izumil odsotnosti, tišine in tistega, česar ne moremo imenovati, a bomo to morda imenovali z nečim drugim, pa vendar Strand omogoča vsakemu (pesniku), da bolje razume vsaj sebe, če ne že tistega neulovljivega prostora, ki ga zasleduje in se mu hkrati odmika, da lahko tudi ta neulovljivi prostor »ostane cel«.
Ko berem Stranda, imam sprva občutek, da mu lahko sledim v sam akt pisanja; zdi se tako rahel in neobremenjen, čeprav trdno zasidran v moči svojega jezika. Sledim mu torej z varljivo lahkotnostjo, kakor da lahko prepoznam smer, ki ga je potegnila v neko na novo odkrito pomensko-oblikovno sečišče, nato pa se znotraj tega zgodi nekaj popolnoma nepredvidljivega, neki »veliki pok«, ki omogoči povsem novo izhodišče za nadaljevanje pesmi in tako se znajdem brez oprijemka na »preteklost pesmi«, ki se je že vzpostavila v mojem umu. Ostanem sama s sabo in novimi so-postavitvami besed, ki mi ali pa mi ne omogočijo, da pesem doživim kot pomirjajočo celoto. Ob tem se vedno bolj zavedam občutka lastne eksistencialne groze, ki se v njegovih pesmih pretvarja v mnogotere, čeprav ne jasno določljive oblike oz. njih nastavke.
V zadnjih verzih pesmi Zgodovina poezije mi ponudi zame odrešujoče besede: »… nato sklenemo, da bomo/ prizanesljivi do sebe, češ da preteklost ni bila nič boljša/ od sedanjosti, mar sovražnik ne obstaja od nekdaj/ in cerkev sveta ni že razvalina?«
Seveda pa zadoščenja ni toliko v pomenu, kot v vsakič znova odkriti radosti nad vsem, kar še ni bilo odkrito in dejstvom, da je to vredno spoznati. Skozi pogled skoraj otroške naravnanosti, ki izhaja iz čudenja in ne vedenja, vznika tudi njegov izjemen humor, ki pa se še najbolje izraža skozi njegova bolj prozna besedila. V sklopu zapisov z naslovom Prevajanje pesnik podeljuje svoje misli različnim ljudem, ki namesto njega ali v opoziciji z njim spregovorijo o zagatah prevajanja. Začne njegov štririletni sin, nato nadaljuje njegova vzgojiteljica iz vrtca, ki (seveda) ne uide svojemu spolu in vsemu, kar ji moški pesnik ob tem prida … Sledijo še vzgojiteljičin mož, naključni sosed na taborjenju in končno še: Borges. Tako se potencialno povsem resno esejistično predavanje o prevajanju izteče v dramatično vzdušje s tako humornim učinkom, da bi se običajni mislec v njem hitro izgubil. Toda Strand zadevo pripelje do konca z mojstrstvom pesnika, ki neprestano razvija in nadgrajuje svoj slog:
»Ne skoraj nemogoč,« sem rekel, »temveč popolnoma nemogoč, kajti da bi lahko prevajal, ne smeš obstajati.« Za trenutek sem zaprl oči in se zavedel, da če bi prenehal obstajati, ne bi nikoli izvedel. »Borges …« Hotel sem mu še reči, da velja moč posameznega sloga meriti po njegovi odpornosti proti prevajanju. »Borges …« Toda ko sem odprl oči, ni bilo več ne njega ne besedila, ki ga je posrkalo vase.
Morda je prav to »srkanje vase« tisto, kar (me) med branjem njegovih pesmi včasih navdaja z nekakšno anksioznostjo – kot bi se v hipu zavedela minljivosti enkratnega dogodka napram prostranosti Vesolja oz. nekemu nadaljevanju, ki je v primeru Strandovega besedišča lahko karkoli: »dno stvari« (ki to ni), »poljane«, »najhladnejša noč leta« ali zgolj »včeraj«, toda tak »včeraj«, ki se ne konča.
Sicer pa v njegovi poeziji biva veličina lepote tako v slogu kot v upodobljeni pesemski resničnosti, ki je včasih hkrati refleksija o njej sami: »… Vijoličasti lok se,/ ko se neopazno znoči, zazdi več kot dovoljšen razlog,/ da si tam, da to vidiš, sam po sebi se zazdi/ kot sreča, kot bi to golo dejstvo zadostovalo in bo trajalo.« Ob tem pomislim na to, da pesnike konec koncev rešuje prav lepota – da je v njej vsa potrebna uteha ustvarjanja oz. stvarjenja.
In ko se pesnik pokloni drugemu pesniku, morda tedaj ljubezen do poezije, toliko jasneje izriše pesnikovo prevladujočo vizijo. V pesmi z naslovom V spomin na Josifa Brodskega zapiše: Kar ostane od jaza, se razblinja in razblinja, kajti nobena/ meja ne obstane – niti tista brezoblična med nama/ niti tista, ki pada med tvojim telesom in tvojim glasom./ Josif, dragi Josif, ti nenadni opomini, da si bil – kraji in časi,/ ki si jim največ življenja vdihnil ti – se zdaj po tebi/ prikazujejo kot duhovi. Kar ostane od jaza, se razblinja/ onstran naju, ki nama je čas le mera vmesnosti,/ prihodnost pa le et cetera et cetera … nagla in za vekomaj.«
Še pred tem se je Brodski poklonil svojemu pesniškemu kolegu z izstopajočim uvodnim nagovorom pred branjem Marka Stranda na Akademiji ameriških pesnikov v New Yorky leta 1986. Govor je bil objavljen v New York Review of Books – prilagam izsek, ki nedvomno zadane v samo jedro Strandovega pisanja:
»Tehnično gledano je Strand zelo nežen pesnik: nikoli ti ne zvije roke, nikoli te ne sili v pesem. Ne, njegove uvodne vrstice te običajno povabijo noter z genialnim, rahlo elegičnim zamahom intonacije in nekaj časa se na površini njegovih neprehodnih, sivih, nabreklih vrstic počutiš skoraj domače, dokler se ne zaveš – ne nenadoma, sunkovito, ampak bolj postopoma in iz lastne lenobne radovednosti, kakor včasih gleda človek skozi okno nebotičnika ali čez krov čolna na vesla – koliko sežnjev je tam spodaj, kako daleč si od obale. Še več, ta globina, pa tudi ta nezmožnost vrnitve se zdi hipnotična.«
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Kaja Teržan: »Kar ostane od jaza, se razblinja in razblinja« - 26. 1. 2025
- Kaja Teržan: »ne da se biti več kot človek« - 15. 1. 2025
- Kaja Teržan: “vsega osvobojeni prostor” - 10. 11. 2024