Kaja Teržan: Ime

Nekateri zase pravijo, da se ukvarjajo z duhovnostjo.
Glede poezije so zadržani. Kaj pravzaprav počnejo?
Danes so me izstrelili iz takšnega kraja. Če je kdaj
bil osmišljen, je bil s čim precej oddaljenim. Karikaturo,
morda. Izstrelitev je bila uspešna (vsi so ploskali).
Zdaj sem tu, z ribiško palico v roki. In kadar bodo
(po)cukali, bom potrpežljivo (po)čakala. Zdaj odpiram
le tista vrata, katere ključ sem dobila v zameno za denar.
Ali sem plačala kavcijo za svoje življenje? Mi boste vrnili
kar sem pustila na recepciji pod Imenom … za (ne)napovedane
goste, da bi si z njimi delila sobo ali vsaj teraso na strehi,
kamor sem prihajala ob večerih ob večjih prelomnicah …
Hvala za prostor, za čas in za aligatorje, ki so zavzeli
velike zelene površine (parke) sredi prestolnice in
kamor zdaj prihajajo žrtvovat človeške mladiče, kakor je
poročal nek pesnik iz Milana, da lahko divjina ostane divja
oz. da ohranjamo stik z naravo, z maternico, ki se ji ni
potrebno raztrgati, da bi lahko hodila ob nekom, s katerim se
(geometrično gledano) spogleduje. Nebo ne pada nanjo,
nebo jo prerazporeja v sebi znano tišino. Oni pa poskušajo
ujeti neko melodijo, kjer bi se vsi prepoznali … Jutri.

Kaja Teržan