E-poezija je poezija, ki uporablja zmožnosti omreženega računalnika (tudi, če ta izgleda kot telefon). Kar pa še ne pomeni, da je vsa poezija, ki jo lahko preberemo preko računalnika tudi e-poezija. Večina pravzaprav ni.
Predpona “E-”, kot okrajšava za elektronsko/računalniško, pred poljubno besedo še vedno označuje nekaj, kar smo poznali pred računalnikom in internetom ter sedaj obstaja prenešeno v digitalni svet računalništva. Razlika med pošto in e-pošto je samoumevna. Nekoliko se zatakne, ko pridemo do kompleksnejših konceptov, kot je poezija.
Razvoj informacijske tehnologije in s tem povezane komunikacije je posegel v dobesedno vse aktivnosti človeka – tudi na področje poezije. Pojavile so se spletne strani, iskalniki, blogi in družbena omrežja. Bralniki in e-knjige. Širok nabor novih nosilcev tudi pesniškega izraza in z njimi širok nabor, bolj ali manj posrednih, interakcij med avtorjem in bralcem (seveda sta ob tem mišljena, kljub slovničnemu moškemu spolu, oba biološka spola). Ob tem je predpona “E-” postala priročen, čeprav nenatančen označevalec vseh digitalnih nosilcev poezije.
Poezija v elektronskem mediju in elektronska, e-poezija
Za razliko od ostalih, tudi elektronskih medijev kot so npr. TV, radio ali video, računalnik temelji v algoritmičnosti. Vse, kar vidimo na zaslonu (ali drugih izhodnih enotah) je posledica programskega procesa. Svet informacijske tehnologije ponuja dva načina kreiranja vsebin. Najbolj razširjena je uporaba različnih, specializiranih in omejenih uporabniških vmesnikov, ki omogočajo uporabo brez poznavanja programskega ozadja. Takšne so spletne strani s sistemom za upravljanje z vsebino, blogi, družbena omrežja, e-knjige, urejevalniki besedil … Drug način je neposrednejši preplet vsebine s programskimi zmožnosti računalnika. Slednje ob nastajanju vsebin zahteva specifična programerska znanja (kar pa ni potrebno za branje tovrstnih del).
V prvem primeru se soočimo s poezijo v računalniškem mediju – ta je brez težav prenosljiva v druge, pred-računalniške medije. V drugem primeru se soočimo z e-poezijo – ta je težko, če sploh, prenosljiva v drug medij. Ob tem ne gre prenosljivost v druge medije razumeti kot ključno razliko – ta, kot rečeno, leži v uporabi programskih zmožnostih računalnika.
E-poezijo piše pesnik-programer
Druženja poezije z drugimi zvrstmi izraznosti niso nič novega. V času ljudskega slovstva, ko je bila dominantna oblika poezije pripovedovanje, se je ta zelo verjetno družila z glasbo. In še vedno se, omenimo samo kantavtorje. Igralci v gledališču dodajo elemente dramske igre recitiranju. Poezija lahko uporabi video, objekte, svojo vizualno podobo (če omenim po krivici prezrt del zgodovine slovenskega pesništva, prej prisoten v galerijah kot na literarnih večerih) … Poezija, v druženju s programiranjem postane e-poezija. Program ji lahko doda razsežnosti, kot so generativnost, interaktivnost, kombinatorika, geo-lokacija, spremenljivost glede na številna “tipala” realnosti, kot je recimo trenutno vreme … vsekakor pa bo program e-pesmi, semantično in/ali vizualno dodal komponento, ki brez programske osnove ni možna.
Kaj sledi v zapisih o e-poeziji?
Zapisi o e-poeziji bodo tedenski, ob torkih. Prinesli bodo povezave na posamezna dela ter njihove kratke opise/razlage. Tudi, občasno, teoretske vpoglede. Povezave na slednje in na dela e-poezije bodo vodila k predvsem v angleščini zapisanih mislim in občutkom – tovrstnih, v slovenščini podanih del je zelo malo.
Avtor zapisov o e-poeziji bi vam rad predstavil del poezije, ki k raznolikemu mozaiku medijev, oblik, načinov in izrazov poezije dodaja okus po delu našega časa, ki gleda v računalnik, ne kot v zoprno, zasebnost ogrožajočo in suhoparno tehnologijo, temveč kot v medij podajajoč iskreno in globoko človeško izkušnjo – čemur je poezija zavezana že od svojih prvih korakov. No, besed.
O fotografiji: avtor je, s CC licenco, Brett Jordan (ali Marc Wathieu). Upodobljeno delo je “Der Bibelschreiber” (2007). Robot, izvorno namenjen predvsem težki, industijski produkciji, s kaligrafskim peresom izpisuje eno zgodovinskih verzij Biblije. Avtorji: Matthias Gommel, Martina Haitz in Jan Zappe. Robotlab.de.)
Foto: (c) Sunčan Patrick Stone.