na robu joka
na robu balkona z razgledom
pesek opečnatih streh.
preliva se k reki – v mednožje
dveh svetov – za sabo pa pušča
zgolj eno nemo a močno vprašanje.
sosed menja strešnike. vedno ko doda enega
odvzame dva – luknja se pomika
a ne ponuja izhoda.
si si zapomnil čas, ko si se uglasil
na reko in svojo smrt?
ni bližnjic, je samo vztrajanje v pozicioniranju.
pes, ki laja in ne grize, zavzeto opazuje
prihodnost. bolj kot jo gleda, mirnejši je videti.
uležem se na tla in dam prostor.
pesku, da me sprejme in tebi,
da mi naliješ kavo, ki se nikoli ne shladi.
Latest posts by Juš Škraban (see all)
- Juš Škraban: *** - 2. 3. 2016