Brvarjevo zbirko Popoldan sem dobil prvič v roke nekaj let po njenem izidu, tam nekje na prelomu tisočletja, in čeprav se mi moj muhasti spomin praviloma upira, kadar ga terjam za kak natančen, točen podatek, bi si skoraj upal staviti, da sem jo takrat prebiral, ko je bilo poletje, v času, ki je radodaren s svetlobo, sredi nekega obdobja, ko sem bil dovzeten za senzacije življenja, ko je bil zrak, ki sem ga dihal, blag in krepčilen, moja zavest pa odprta in obenem čvrsta, prožna, zmogljiva. Pa tudi, če bi stavo izgubil, pravzaprav ne bi izgubil ničesar, kajti poezija je dokaz, da za človeško doživljanje časa ni bistveni kronos, sosledje trenutkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeni nepovrat, ampak kairos, občutek za pravi trenutek, za časovne zgostitve, ki se v notranjem spominu odvijajo ne glede ali pa tudi v nasprotju z zunanjo, faktično kronologijo. Tudi če takrat ni bilo visoko poletje, mi ga Brvarjeva zbirka Popoldan prinese vsakič, ko se potopim med njene platnice.
Brvar se je v zgodovino slovenske poezije vpisal kot najbolj prepričani in dosledni praktik pesmi v prozi; svojo privrženost pripovedni fakturi in stavčni organiziranosti poetične materije je poglobljeno reflektiral ter prozaizacijo poezije tudi skušal predstaviti kot eno izmed prepoznavnih značilnosti moderne poezije nasploh, denimo z antologijo slovenske poezije v prozi Brez verzov, brez rim. Zbirka Popoldan v tem oziru ni nobena izjema; dobra tretjina pesmi je sicer členjena v kitice, ampak slednje so le zunanjeformalna popestritev, nakakšen likovni signal, ki bralca opominja, da je to dolgo nizanje povedi, ki jih bere, pesem; kajti ta je semantično in ritmično vedno organizirana kot soslednje proznih stavkov.
Ampak Brvarjevi stavki, ki nočejo biti verzi, so seveda še vedno pesem, pesem v velikem, počasnem zamahu, ki teče na dolge proge. Kar me je morda takrat ob prvem branju najbolj presenetilo in zato razorožilo, je snov, v katero Brvarjevi krepki, neutrudni pesniški zamahi segajo: koščki vsakdanjega, realistično prislikanega življenja, realna geografija, ambienti družinske, osebne, prijateljske, službene, prostočasne, mestne, primestne in podeželske stvarnosti, v nekaterih pesmih sicer sopostavljeni in kontrastrirani z družbenim kontekstom empiričnega zgodovinskega časa, zvečine pa osamosvojeni v samozadostne in samozavestne prizore zasebnika, senzibilnega vitalista, ki se s slastjo predaja dnevom svojega bivanja, tudi kadar so ti mrki, težki, tudi kadar se novembra že zgodaj popoldne srečajo s temo. V poezijo sem kot bralec pa tudi kot začetniški pisec vstopil skozi poetiko simbolizma in postsimbolističnega modernizma, cepljenega na eksistencialistično filozofijo, dolgo sem bil denimo navdušen nad orakeljsko filozofičnostjo Deklevove poezije in nad bleščečim granitnim hermetizmom Nika Grafenauerja, zato so se mi ob branju zbirke Popoldan odprla povsem nova vrata v poezijo (nekaj podobnega, ampak v manjšem obsegu sem v istem obdobju doživel s poezijo Seamusa Heaneya). Prvič sem zares doživel, da je poetična lahko tudi vsakdanjost v vseh, pogosto nasprotujočih si legah (veselje in žalost, humor in trpke življenjske resnice, užitek in trpljenje, vzvišeno in pritlehno) ter da lahko pesem navdušeno in prepričjivo govori o povsem navadnih stvareh, ki so v izkustvenem horizontu skoraj slehernika.
Pesem to zmore, če jo pesnik do tega pripravi: Brvarjevi glavni aduti so opisna plastičnost in predstavna zmogljivost, velika perceptivna pozornost in občutljivost za detajle, ki niza vtis za vtisom kot da piše nekakšno alternativno pesniško fenomenologijo sveta, širok, pester, bogat besedni arzenal in sposobnost za nepredvidljive asociativne preskoke. Ti poskrbijo, da se množina pojavov, ki jih pesem včasih prav kataloško kopiči, ne nakopičijo v nepredirno gmoto; asociativnost prinaša nadrealistični element, zaradi katerega ostaja obilje fenomenov, ki se jih pesem dotika, zračno, prevetreno. Čutno obilje Brvarjevih pesmi zna ostati lahko, bralca ne zasuje in pokoplje pod sabo, ampak potegne v gibanje, pesem ima zagon, ki preprečuje, da bi se pogled fiksiral in obstal, ima dinamizem in vitalizem, neko notranjo silo, ritmično jedro, ki terja nenehno nadaljevanje, nadaljevanje, nadaljevanje.
Ko berem te pesmi, imam občutek, da se vsaka konča le zato, da se bo lahko naslednja začela, kot da so pravzaprav vse le ena sama dolga pesem, ki prihaja v valovih, v valovanju, ki sicer pozna slutnjo konca, a ga s silnim zaletom vsakič znova prehiti in odrine na stran. Ta pesem je hvalnica življenju, bivanju, bitjem in stvarem, hvalnica, ki ji zavest o neizogibnem koncu vsega, kar je, ne spodnaša tal, ampak kot jasen, čist horizont omogoča, da vse te drobne, številne in zvečine preproste stvari naših življenj le še bolj jarko zažarijo.
Brvar v zbirki Popoldan zavesti o končnosti človeške biti ne speljuje v eksistencialistične vode, kjer so časovnost, smrt in človeška enkratnost nekakšen trd zid, ob katerem se človek vsaj do obisti strezni, še raje pa kar zgrozi, temveč z eno nogo stalno stoji v cikličnem, otroškem dojemanju sveta, v katerem se zgodbe, usode in časi po koncu znova – nekoliko drugače – ponovijo in na novo oživijo. To je še posebej izrazito v neredkih pesmih, kjer nastopajo letni časi: pogosto sedanji vsebuje slutnjo prihodnjega, ali pa se perspektiva prestavi v prihodnjega tako, da sedanji nastopa kot anticipacija prihodnje nostalgije po preteklosti, vse skupaj pa se vrti v krogotoku, ki nima ostrega, usodnega konca. Otroška zavest o nedeljivi celoti bivanja je prepletena z ludističnimi domislicami in humorjem, kar daje tej sicer epsko ekspanzivni poeziji topel podton in značaj človeške skromnosti, ki je na prvi pogled mogoče ne bi pričakovali.
Podoben učinek medčloveške topline ustvarja poimensko vpletanje realnih oseb v pesem, pretežno gre za družinske člane, kar se mi je takrat ob prvem branju zdelo prikupno nenavadno, zdaj pa v tem vidim Brvarjevo samoniklost in izvirnost, saj so tovrstni pesniški prijemi postali všečna praksa šele nekaj let po izzidu zbirke Popoldan, z generacijo začetnikov ljubljanske t. i. urbane poezije, ki pa je tovrstne zglede iskala in našla v ameriški poeziji bitnikov in drugih. Pri Brvarju to dojemam kot postopek poetizacije sveta in počlovečenja poezije, v kateri postane pesem tako gostoljubna, da se prav ničesar ne brani, nobena efemernost ni zanjo preveč banalna, vse, česar se dotakne, postane sveže, sočno in obenem hranljivo; ko pesem preberemo, si mislimo – kako dobro je živeti, kako dobro dene biti človek.
Slast, očaranost nad lepoto, gostobesedna hvaležnost, vzhičenost, neutrudno stremljenje po še in še: vse to kaže, kako je Brvarjev odnos do življenja v najširšem pomenu besede erotičen. O tem govorijo mnoge pesmi, ne le tiste v ožjem smislu erotične, ki opevajo žensko lepoto in željo po ženski – tudi teh je nekaj. Vtis imam, da sta erotika na eni ter otroško ludistična odprtost na drugi strani dve temeljni, najbolj značilni lastnosti zbirke Popoldan. Na eni strani so tako pesmi, kjer v kataloškem naštevanju pred bralcem vstaja krožen svet pojavov, ki s kombinacijo stvarnega in nadrealističnega vstaja v prezenco, ki se ji pesniški subjekt brezrezervno, otroško predaja, na drugi strani pa pesmi, ki vzpostavljajo časovno perspektivo minevanja, kar pesniški subjekt navdaja z neizmerno željo po priklicevanju stvari, po besednem polaščanju sveta. Brezrezervno predajanje in neumorno priklicevanje, odprtost in zagnanost, oboje skoraj v isti sapi.
Vrhunec in vzrok, zaradi katerega mi je zbirka Popoldan verjetno za vedno ostala v spominu, pa je zadnja, najdaljša pesem, ki bi po obsegu lahko bila tudi kratka zgodba. V njej pesniški govorec pripoveduje, kako je nekega poletne dne s prijateljem Sašem od jutra do večera med neprestanim dežjem pešačil križem čez širne smrekove gozdove, prepredene z gozdnimi cestami in vlakami in ponekod razredčene z gorskimi pašniki, po katerih so se pasle krave, ter pretnjo podhladitve zaradi neugodnega vremena korenjaško odganjal z obrednim pitjem majhnih meric žganja, s pokrovčki “FINE STARE SLIVOVKE PROIZVOD DESTILERIJE IN TOVARNE LIKERJEV ALKO LJUBLJANA”. To potepanje, s katerim sem se zlahka identificiral in ga v domišljiji še vedno podoživljam kot kolovratenje po širnih gozdovih mojega otroškega Pohorja, ostaja v meni kot eno od ultimativnih pesniških doživetij, eno od sicer bolj redkih epskih poglavij v moji mali osebni pesniški antologiji.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Tihomir Pinter
- Jure Jakob: “zmeraj znova odrešujoča vsakdanjost” (O zbirki Andreja Brvarja Popoldan, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996) - 21. 9. 2024
- Jure Jakob: “požrtna grlasta zadirčna”(O pesniški zbirki Daneta Zajca Dol dol) - 27. 7. 2024
- Jure Jakob: Nekaj anekdot in misli o mojem pisanju za otroke - 16. 11. 2021