Pesništvo Daneta Zajca je doživelo številne, temeljite in metodološko raznolike literarnoteoretske, literarnozgodovinske, stilistične, filozofske, sociološke in še kakšne obravnave. Tudi njegova zadnja zbirka Dol dol je prestala mnogo različnih branj. Od takih bolj “inženirskih”, kot je Dane Zajc (mogoče kdaj tudi prestrogo) označeval poskuse poklicnih razlagalcev književnosti, do res ne le dobro podkovanih, temveč tudi občutljivih, avtorsko zavezujočih in zato tudi navdihujočih. Vsemu temu bi bilo težko dodati kaj res novega. Zato bo moj drobni zapis bolj kot vse drugo skica nekega srečanja. Pišem jo tudi z mislijo na bližajočo se dvajseto obletnico pesnikove smrti.
Vsaka avtorsko izdelana in izrazita poezija ima svoj način, ključ, s katerim vanjo vstopiš. To je tista specifika, s katero te nagovarja, tisto, kar ti jo dela zanimivo, odkrivateljsko, v čemer (lahko) najdeš samega sebe in svet; tisto partikularno, s čimer neka konkretna poetika uresničuje univerzalno zmožnost poetične govorice, da odstira človekovo globinsko sebstvo in je hkrati svetotvorna – če se izrazim času neprimerno velikopotezno, pretenciozno. Poezijo Janeza Ramoveša, recimo, imam rad zaradi kmečkega ludizma, iz katerega špricajo trdo, vsakdanje življenje podeželanov in njihova čudna sanjavost, kjer se na originalen način združujejo groteskna humornost, nežnost in lapidarnost; vse to v melodiki in idiomu nezamenljivega poljanskega dialekta. Poezijo Veronike Dintinjane imam rad zaradi mehkobe, subtilne spevnosti njenega na videz sproščenega, skoraj pripovednega jezika, zaradi velikega smisla za harmonijo in hkratnega skoraj vseprisotnega občutka trpkosti in melanholije, ki kot dar in prekletstvo pesničine velike naravne inteligence obsenčuje svetla, zračna platna njenih pesmi. Poezijo zgodnjega Edvarda Kocbeka imam rad, ker me vrača v svet mojega zgodnjega otroštva, v svet pobožnega, čutnega in posvečenega kmečkega življenja v prvobitnosti zemlje in naravnih ciklov, v neko za vedno izginulo formo mentis, katere zadnji ostanki so bili v zakotjih naše dežele živi še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
V poezijo Daneta Zajca – najbolj zgoščeno in zame določujoče prav v zbirki Dol dol – pa vstopam, kot da prihajam k sebi domov. K tistemu sebi, ki biva skrit, zazidan v zidovje mojega doma, še meni samemu le tu in tam viden, slišen, otipljiv. Čeprav vem, da drži pokonci strop mene samega in je tako tudi nujna predpostavka vsakega zavetja, ki ga skušam samemu sebi ustvariti, se tega zidovja tudi malo bojim in se ga ne dotikam pogosto. Ne rad. Trdo je. Tudi moja ljubezen do Zajčevih pesmi ni taka, ki mi daje polet in me osrečuje (saj nobena ni le taka, vsaka ljubezen je po svoje naporna in kot v izziv človeškemu bitju), ampak ona, pri kateri moraš stalno paziti, da ne bi prišlo do premočnega stika; do stika, ki bi postal trk in udarec.
Ampak to je obenem tisto, zaradi česar Zajčevo poezijo tako cenim in spoštujem: da mi govori s trdimi, vsega odvečnega okleščenimi, nesprenevedavimi besedami. Govori o zidu. Ko berem Ramoveševe pesmi, sem večkrat osupel, ker mi daje videti in slišati nekaj, česar še nisem srečal, nekatere odtenke resničnosti spoznavam čisto na novo. Ko berem Dintinjano, se me njen glas zna hitro dotakniti, čutim nekaj sorodnega, sledim mu in se mu pustim voditi. Ampak pelje me ven in nekam drugam, k nekomu drugemu. Zajčev glas se pa oglaša, kot da je v meni, kot da hoče v meni ostati in mene izzivati in soočati s samim sabo.
Osnovni elementi imaginarija Zajčeve poezije so razmeroma preprosti, rudimentarni in – fundamentalni. Boris A. Novak, pisec spremne besede k zbirki Dol dol, lucidno ugotavlja, da je ta zbirka kvintesenca Zajčevega pesništva, v njej so strnjene vse poglavitne značilnosti njegovega jezika, pa tudi vsi glavni poudarki njegovega življenjskega nazora – če temu tako rečem. Zajc je v petdesetih letih prejšnjega stoletja iniciiral prevrat v sočasnem pesništvu, poezijo je iz takrat prevladujočega zadržanega intimizma preokrenil v skoraj vpijoči, simbolno polivalenten, a tudi jasno vrednostno usmerjeni eksistencialni pesniški angažma. Osebna drama eksistence je v poeziji dobila takorekoč svetovne razsežnosti. Izkustveno jedro, ki je Zajca sililo v nov, sebi adekvaten umetniški izraz, je njegovo otroštvo na kmetiji v okolici Moravč, ko je bil kot mlad fant priča požigu doma, smrti svojih bližnjih, grozi vojne. Izvir zavesti o ločenosti, usodni samosti in uničevalnosti človeka je tam, in tudi nabor glavnih motivov, s katerimi Zajc gradi svojo unikatno poetiko vse do zadnje zbirke Dol dol, leži v predmetnosti in pojavnosti (uničenega) starosvetnega kmečkega življenja. Podobe, s katerimi prihajajo te pesmi pred bralca, so prvinske sopotnice življenjskega sveta, ki je še do nedavnega bil osnovni, primarni doživljajski svet slehernika: zemlja, voda, zrak, led, sneg, ogenj, žerjavica, pepel, skala, gora, les, trava, roža, drevo, žebelj, poleno, dan in noč, kosa, prt, zvonec, letni časi, nebesni pojavi. Žival, ta ali ona, domača, ukročena, kmečka, ali divja, neukročena. In telo, moško, žensko, deli telesa, detajli telesa, dejanja telesa. Iz teh eno-stavnih, na nek način splošnih, univerzalnih podob Zajčeva pesem iztisne nekaj skrajno konkretnega, enkratnega in neponovljivega – tako da jih kot blazni demiurg pograbi, se jih popolnoma polasti, potem pa izvrže v sebi pregnetene in predihane. Oziroma, kot je Zajc v nekem eseju sam to decentno izrazil – vdihne jim ritem svoje krvi.
Kri ni voda. Čeprav je z vodo povezana pesem Besede v dež tista iz zbirke Dol dol, ki jo čutim prav do tja: “Dež, obvaruj me pred mano.” Kri je topla, gosta in bolj temna kot voda, in kalna je. Je znamenje zapletene življenjske sile, še posebej človekove. V Zajčevi poeziji nasploh in v pesmih zbirke Dol dol je vseprisotna, zato so te pesmi tako silne, napete, kipeče, tako zavratno zahtevne, polne patosa, tega preobilja občutja. In obenem tako neobičajne, nebanalne, netrivialne, kar nekako svečeniške, sakralne, tako suvereno izbijajo dno iz vsakdana, in bralca – mene – potiskajo v prostor “večnih”, dandanes sicer po nekem nesporazumu praviloma oklevetanih “metafizičnih” vprašanj o smislu in resnici mojega – tvojega – človeškega bivanja.
Vsak, ki je vsaj malo bral Zajčevo poezijo, hitro ugotovi, kakšna je ta resnica. To je resnica o minljivosti človeškega bivanja na tem svetu; o tem, kako vse mine, izgine, razpade, uide. Je resnica o zavrženem svetu, za katerega se Bog ne zmeni; stran je pogledal, človeka prepustil samemu sebi. In tak človek trpi ter povzroča trpljenje. Z naslado ga povzroča, s posebno umetelnostjo in občutljivostjo izvršuje svoje prekletstvo; ni mu v uteho biti žrtev, storilec je, zagrizeno izreka kletev in seje zlo. Sovraži s prav takšno čistostjo, kot ljubi. Ljubi do konca predano in nad vse pogoltno. Kot ogenj. Ogenj in ognjeni zublji se pojavijo v ne le eni pesmi zbirke Dol dol. So najbolj adekvatna podoba velike sile, moči, ki je hkrati izničenje, izbris vsega, kar je. Do pepela. Ampak tudi v tem pepelu ni miru: čeprav se Zajčeva pesem s tako ihto in predanostjo predaja izničenju, uprizarja to izbrisovanje, slednje ne more biti dokončno. Spodaj vztrajno nekaj tli, pod pepelom je žerjavica, kot da sama kri, v ritmu katere se pesmi odvijajo, ne dovoljuje, da bi se pepel ohladil.
Zato so Zajčeve pesmi ob vsej grozi in smrtni zaresnosti, iz katere go(vo)rijo, tudi tople; to ni hladno, vesoljno svetovje Strniše, njegovega pesniškega sopotnika. Pravzaprav so vroče, ne le tople. Zapečejo te. Te pogosto morbidne scenerije gnusa in nasilja, bestiarij človeškega, živalskega in peklenskega sveta bralca ne zamori, temveč presune, pretrese in – vzdrami. Suha in žgoča sila, ki se ne vda. Huda lepota. In zato Zajčeve pesmi v zbirki Dol dol z isto gnanostjo, s katero prikazujejo izničenje, minevanje, samoto, grenko bolečino, kot v negativu izrisujejo tudi nekakšno jedko upanje. Ne upanje, ki bi si rado kaj obetalo, hotelo na kaj staviti. Ne predano krščansko upanje, ki je vse spustilo iz rok, vse dalo, da bi lahko vse dobilo. Temveč nekaj bolj temnega: upanje, ki ne more, da ne bi bilo. Ki je, kot pravita zadnja dva verza pesmi Krokar, zadnje iz zbirke, “črno kljubovanje kraljestva/ skrivnosti.”
V tej luči razumem vse pesmi zbirke Dol dol, tudi tiste najbolj eliptično izbrisovalske (recimo Ni ali pa Nag ali pa Glasovi.glaski), v katerih se uprizarja sprotno izničenje tistega, kar je bilo izrečeno, kot nekakšna velika zarotitev strogega maga, ki neusmiljeno razbija malike (lastne) lažne vere. Včasih je treba vse okoli sebe oklestiti do golega, da se ti pokaže tvoja pot, mi govorijo te pesmi. Včasih je treba vse odvreči s sebe, do nagosti, da se začutiš. Se pregristi do najbolj redkega zraka, do praznine, kjer je kisika le za eno samo, samotno dihanje. Se zaustaviti, kakor da na tem svetu ni nikogar drugega, razen tebe samega. Se zagledati v stvari okoli sebe in videti, kako brezbrižne so; in v ljudi, kakor da nikomur ne bi bilo nikoli mar zate. Včasih, si rečem, ko mi govori “požrtna grlasta zadirčna” Zajčeva pesem.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Tihomir Pinter