Ko sem lani med brskanjem po knjižnih policah bežigrajske knjižnice naletel na knjigo Na votlem ledu ameriškega pesnika Sydneya Lea (v odličnem v prevodu Marjana Strojana!) in prebral par pesmi, sem se – ko sem opazil, da je izšla že davnega leta 2006 – čudil, kako da se mi je tako dobra poezija v času, ko se je pri nas pojavila, izmuznila. Zdaj, ko o tem znova razmišljam, se bolj nagibam k domnevi – ki v spominu najde za drobec slutnje, prave opore pa niti ne -, da sem knjigo takrat imel v rokah, a da me po hitri pokušini dveh treh pesmi preprosto ni pritegnila. Kar predstavljam si, kaj me je najbrž odvrnilo: preveč proze in stvarne, realistične motivike v snovi in zelo zgoščen, predvsem pa preveč klasičen, umirjen in umerjen jezik, ki se rad spogleduje z regularnimi verzno-kitičnimi strukturami. To dvoje verjetno, zagotovo pa še tretje: pomanjkanje potrpljenja in pozornosti, ki zna vztrajati, tudi če ni takoj nagrajena.
Pesmi Sydneya Lea se namreč delijo na dolge, precej dolge in zelo dolge; in če hočeš iz navidez prozaičnega prvega plana teh pesmi prodreti v njihovo globljo, poetično razsežnost, jih moraš brati temeljito in počasi in – do konca. Kajti njihova poetičnost ne izvira iz zmožnosti osamosvojitve in hitre osvetlitve kakega detajla, temveč iz talenta za celoto, za panoramski pogled, v okviru katerega dobijo posamezni detajli posebno in pogosto presenetljivo pomenljivost ravno v odnosu do celote (in, seveda, drug do drugega). Skratka, pesmi Sydneya Lea ne učinkujejo na mah, s kako kot blisk posrečeno formulacijo, ampak kompleksno, stopnjevito, dramaturško izgrajeno; če je kak blisk, se posveti tam, kjer ga ne pričakuješ – pokaže se znotraj čisto povprečnega, vsakdanjega okolja, v kontekstih, v katerih po nekem tihem, a še kar razširjenem predsodku poezije niti ne znamo videti.
Za lažji pristop k vzdušju in dogajalnemu okvirju teh pesmi najbrž ne bo odveč, če navedem par glavnih potez pesnikove biografije. Čeprav se je Sydney Lea uveljavil kot eden izmed prepoznavnih in nagrajenih sodobnih ameriških pesnikov z bogatim opusom (šestnajst knjg poezije, dva romana in dve obsežni knjigi esejev) in bil nedavno tudi pesnik lavreat države Vermont, je v literarne vode vstopil razmeroma pozno, ko je bil star že skoraj 40 let. Podobno netipična je tudi njegova notranja, duhovna formacija. Čeprav je klasično izobražen intelektualec in je kot visokošolski učitelj več kot 40 let deloval v akademski sferi, so za njegove osebne afinetete in literarna stremljenja enako pomembne izkušnje, ki si jih je kot otrok in mladenič pridobil na podeželju Nove Anglije, med farmarji, obrtniki, drvarji in lovci. Zelo pa se mu pozna tudi izkušnja stika z naravo, ki jo je spoznaval med samotnimi potepanji – tudi sam lovec in ribič – po prostranstvih divjih gozdov severovzhodnega dela ZDA. Predvsem pa Sydney Lea v intervjujih rad pove, da je v poeziji pristal zaradi svoje velike želje, da bi poustvaril in tako do neke mere tudi ohranil tradicijo ljudskega pripovedništva, oralnega zgodbarstva, ki je bila v desetletjih po 2. sv. vojni vojni, ko je on kot fant z očetom preživljal počitnice med preprostimi, pogosto le polpismenimi podeželani redko poseljenih predelov Maina, takrat tam še zelo živa in je nanj naredila velik in trajen vtis.
Ko beremo knjigo Na votlem ledu, kmalu ugotovimo, da je Lea svoje mladostno navdušenje dobro unovčil in se svojim navdihujočim podeželskim posebnežem, ki so ga nekoč začarali z okretnim jezikom in bujno domišljijo, uspešno, bogato oddolžil. Užitek v pripovedovanju, talent, kako v nekaj kitic vešče strniti večplastno zgodbo, naslikati protagonista, vzpostaviti nezamenljivo vzdušje, držati suspenz in med vrsticami/verzi odpirati prostor za neizgovorjeno in neizgovorljivo, ki kot stalen poetični kontrapunkt spremlja narativno melodijo – v vsem tem je Lea pravi mojster. Ta hip mi na misel ne pade prav nobeno ime iz slovenske pesniške tradicije, ob bok katerega bi mogel postaviti Leajeve pesmi – da bi se pokazala podobnost. Po fabuliranju in baladnih podtonih od daleč spominjajo na Antona Aškerca, ampak primerjava je povsem neustrezna, ker je Leajeva senzibilnost moderna, njegova pesniška prizorišča, problemi in vprašanja, ki jih izpostavlja, ter liki, skozi govor katerih se udejanjajo, pa vzeti iz sodobnega vsakdanjika. To sicer ni vsakdanjik urbanega okolja in referenc iz globaliziranega in medijsko fotogeničnega multikulturnega babilona, kar nekateri štejejo za najbolj pravoverno smer pesniške imagologije ta hip, temveč vsakdanjik podeželskih zakotij in majhnih, zaprtih vaških skupnosti, bolj ali manj posrečeno cepljenih s cepiči primestnega veleblagovniškega napredka – v pomanjšani in prilagojeni različici je vse to dobro udomačeno in poznano tudi v naših logih. Gre za like, v katere se je mogoče vživeti, ki ti zlahka zlezejo pod kožo in ki jih nekakšna volja usode ali pa zapleteni spleti naključij postavljajo pred dileme in soočajo z danostmi, ki so še kako življenjske in blizu sleherniku. Ampak tisto, kar je res osupljivo in občudovanja vredno, je, kako uspe Lea te tako vsakdanje, malodane banalne dogodke in situacije iz življenja preprostih, običajnih ljudi s par natančnimi, slikovitimi in globoko aluzivnimi potezami svojih opisno izredno dognanih pesniških podob prikazati v kar največji kompleksnosti in pomenski večznačnosti.
Tako denimo prva pesem v knjigi, Vprežena v jarem, iz opisa na prvi pogled tako neproblematičnega opravila, kot je odstrel steklega rakuna, ki ga je bolezen prignala v nevarno bližino človeških domovanj, po nekaj dvostišjih s pomenljivo primerjavo bolnega rakuna in vaškega bebca iz soseščine preide v bridko priliko o prikrito nasilni človeški naravi in vprašljivosti etike, po kateri je ubijanje živali nekaj rutinskega in samoumevnega.
Poezijo Sydneya Lea bi težko imenovali osebnoizpovedno ali pa intimistično. Njen govorec ni vselej isti (ali pa podobni) pesniški jaz, temveč persona (v etimološkem smislu – maska), ki je v vsaki pesmi druga, za vsako pesem specifična. Pa tudi – kar pesnik sam v nekem intervjuju posebej izpostavlja – vsakič določljiva, konkretizirana. Tako denimo pesem z naslovom Iz hudobije: njena zgodba pripoveduje govorka. V zbitem, krčevitem jambskem ritmu se okoli motiva drevesa (neke pokvečene bukve) – kot njegov podaljšek, skoraj kot ena izmed njegovih krivih vej razplete življenjska zgodba žene, matere in vdove. Zgodba o nesrečah, nezgodah in spodletelih družinskih odnosih, o bolečini, krivici in nenaklonjenih osebnih razmerah, ki pa navkljub klavrnemu izteku s podobo žilavega drevesa na koncu prinaša vizijo pomiritve ter odpuščanja. Ta bukev, ki je zaradi slabih rastnih razmer zrasla v čudno ukrivljeno, nekoristno, a lepo drevo, kljubuje vsemu in odpušča vse, celo človeško neumnost in zlobo, zaradi katerih je bila posekana.
Če bi moral izbrati najljubšo pesem knjige, bi bila izbira skoraj nemogoča, ampak v najožjem izboru bi bila gotovo genialna pesem Spor. Pesem Spor je dolgi stampedo štiriverznih kitic, čistokrva balada na petnajstih straneh, ki se konča s tako krutim razpletom, da so mi po branju šli kar lasje pokonci. Po obsegu, vsebinski kompleksnosti in jezikovni dovršenosti je ni pretirano primerjati s kakim klasičnim komadom antičnega tragiškega žanra. Povezuje klasično temo zločina, ki se iz iskre maščevanja, drobne osebne hybris porodi skoraj nehote, onkraj in mimo človekovega zavestnega prizadevanja, in temo krivde ter nemoči človeškega bitja vpričo nedoumljivo krute igre usode oziroma muhavosti nekega neznanega, čudnega boga.
In tako naprej. Pesniški svet Sydneya Lea je velikopotezen in epski, pogosto tudi dramatičen. V svojem slikanju raznolikih človeških usod je na nek način tudi grob, da ne rečem brutalen; dobro se je postaviti v robustno bralsko držo. S to opazko hočem predvsem izpostaviti njegovo neprizanesljivo resnicoljubnost in moč, da se ubada s temnimi platmi človeške duše, pa tudi narave in družbe, stvarstva kot takega. S tem me nagovarja, mi prihaja blizu in mi vzbuja spoštovanje. Nekaj severnjaškega je v tej trdi lepoti in varčno odmerjeni nežnosti. Te pesmi so kot klaftre pazljivo naklanih drv, lepo zloženih v skladovnice in dobro presušenih od suhega zraka in žgočega sonca. Ostre na dotik, lahko se zaskeliš, če nisi previden, ampak ko jih daš v peč, pa zagorijo z ognjem in toploto, brez katere človek v mrazu zmrzne. No, čeprav verjetno ni v skladu z naravo stvari, da bi to toploto preveč idealizirali. Človek noče zmrzniti, zato se rad pogreje, če je le mogoče. Ampak včasih se ničevost vsega, kar človek poskuša, razkrije tako nenadoma in scela, da se zdi to spretno in dobro-dušno zlaganje besed kar nekam smešno odveč. Sydney Lea napiše tudi pesem z naslovom Razlogi, da sovražim poezijo, in teh razlogov ni dobro izgubiti iz spomina, enako pomembi so, kot tisti, zaradi katerih je to in druge pesmi vendarle napisal.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Tihomir Pinter
- Jure Jakob: Klaftre zgodb, naklanih na dobre, stare verze - 12. 1. 2025
- Jure Jakob: “zmeraj znova odrešujoča vsakdanjost” (O zbirki Andreja Brvarja Popoldan, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996) - 21. 9. 2024
- Jure Jakob: “požrtna grlasta zadirčna”(O pesniški zbirki Daneta Zajca Dol dol) - 27. 7. 2024