Denis Škofič: Tuskulum. Ljubljana: Cankarjeva založba 2023. (Zbirka Poezija)
Poleg kažipota, ki ga predstavljajo trije fragmenti v funkciji mota knjige, nespregledljivo povezanega z njeno vsebino, je možen vstop v najnovejšo Škofičevo zbirko, tretjo po vrsti, prav naslovni Tuskulum, oznaka za nekdanje mesto v gorovju Alban, kamor so se v času Rimskega cesarstva umikali patriciji, ko se jim je zahotelo nemotenega razmišljanja v blagodejnem miru. Od tod tudi figurativni pomen Tuskuluma kot idealnega kraja za premišljevanje, obujanje spominov in pisanje.
Z današnje perspektive je mesto Tuskulum mogoče uzreti kot dragoceno ruševino, nekakšen ne-kraj, mrtvo mesto, ki se je iz dejanskega mesta v stoletjih transformiralo v obče mesto, se v Škofičevi pesniški knjigi singulariziralo v Tuskulum, a hkrati izgubilo nekatere izmed svojih oprijemljivih razsežnosti in postalo nebivajoče, a ravno zato za poezijo toliko bolj zavezujoče. »So nevidni kraji, so nevidna mesta«, poje Škofičev pesniški glas, samega sebe dopolnjujoč s pojasnilom: »Mimo mojega teče reka in ga prepreda z mnogimi / mrtvicami in obkroža z rokavom, čez katerega vozi / izrezbarjen oltar z razpelom. / V njem nosi astronavt sadovnjak na svojih plečih.« Toda ta glas signalizira le eno izmed številnih faset v prizmi pesniškega postopka, utemeljenega v dinamiki kot posledici dialektične napetosti med resničnimi in mitološkimi prvinami, ki jih pesnik zajema iz ljudskega izročila, kulturnega spomina, književnosti ter reminiscenc na svoje otroštvo. Ob tem je skozi vso knjigo zaznati preplet med ubesedovanjem stvari in pojavov, neodvisnih od človekovega posredovanja (V rahlem pišu vetra na niti pajčevine lebdi rumen list), in oblikovanjem povsem domišljijskega dogajanja (Nekje je mesto s špelunko, / v kateri poštar z gosti / v vlogah planetov / uprizarja sončni mrk /…/ v istem mestu leži na trgu / sredi razbitin nagačen kit …), ki se v sklepnih verzih praviloma prizemlji, a vselej tako, da ne izgubi svoje imaginarne podlage (Umetnega očesa kita ni moč / zatisniti. V njem bo zmeraj naravna harmonija – / melanholija upora, / ki blaži breme poštarjeve torbe).
Kaj imata nagačen kit in njegovo umetno oko, a tudi druge evokacije nagačenih živali in sploh vse parafernalije, med katerimi poleg divje mačke pogostokrat naletimo na odrezano svinjsko glavo, panjske končnice, papirnatega zmaja, predvsem pa jelena in njegovo rogovje, opraviti z naravno harmonijo, je vprašanje o temeljni naravnanosti te poezije, o njenem odnosu med besedo in stvarnostjo; vprašanje, ki ne zadeva le ene pesmi, pač pa Tuskulum kot celoto. Odgovoru se utegnemo približati, če tipamo v smeri premikov (tu kaže upoštevati tudi prvi dve zbirki) znotraj Škofičevih pesniških postopkov ter opazujemo, kako se prostorske in časovne oznake pnejo čez vsakokratno stvarno pojavnost, jo skušajo preseči, dokler ne privzamejo virtualnega statusa ne-kraja, imaginarne pokrajine, poseljene z najrazličnejšimi bitnostmi tako organskega kot anorganskega življenja. Ena izmed odlik te poezije je, da te ne učinkujejo kot prispodobe, čeprav v očeh bralstva dobivajo ikoničen status. So svoje lastne podobe, ki omogočajo vpogled v avtoreferencialno razsežnost Tuskuluma. Iz besedila v besedilo lahko spremljamo njihova pojavljanja, izginjanja in vnovična pojavljanja, ki jih na nekaj mestih prekinjajo kratke pesmi, nekatere spominjajoče na haikuje, druge na sentence, tretje pa so zgolj trenutni prebliski.
Nina Dragičević: Ampak, Kdo? Ljubljana: Škuc 2023. (Zbirka Vizibilija; 53)
Srečanje z najnovejšo knjigo Nine Dragičević bralstvo že pri prvem branju vpelje v svojevrstno pesniško pripoved, medtem ko nas seznanja z življenjem treh protagonistov, gospodom Staničem, gospo Jerman in njenim sinom. Nobenega dvoma ni, da je na delu neke vrste narativna poezija in s tem tudi pesniška pisava, sicer še vedno značilna, a vendarle drugačna od tiste, znane iz avtoričinih predhodnih zbirk.
Med protagonisti se dogajata dramski zaplet in razplet, ki pa ostaja brez katarze. Z njimi se ne moremo in nočemo poistovetiti. Kdo bi se? Gre za življenja, umeščena v blokovsko naselje slovenske province, omejena z vzdrževanjem videza spodobnosti in najbolj pritlehnimi vsakdanjimi opravki, začinjenimi s skrajno opreznim opazovanjem in komentiranjem neposredne okolice. Navzlic vsemu temu in opažanju, da so razmerja med osebami podana na način, ki bolj kot na dialog spominja na didaskalije, nas besedilo sili, da z zanimanjem sledim zgodbi do konca. Toda to ni enostavno. Pesniško naracijo prekinjajo elementi, ki razbijajo njeno pričakovano zaporednost in bralstvo potiskajo v intenzivno zaznavanje besedilnih in mestoma tudi grafičnih prvin (poezija izbrisovanja), sopostavljenih v prostoru. Te prekinitve sicer motijo suspenz, a so funkcionalne, saj ob branju Ampak, Kdo? ne kaže pozabiti, da gre za liriko. Ne smemo je torej brati samo linearno oziroma horizontalno. Upoštevati je treba tudi njeno vertikalno razsežnost, saj knjiga šele tako dejansko učinkuje v prostoru in času — postane zares afektivna. Pripravi nas do tega, da na vprašanje, »Ampak, Kdo?«, ki ni ne pravo ne retorično, temveč značilno lirsko vprašanje, odgovarjamo z »jaz«. Toda kaj je ta afekt? Nedvomno posledica recepcijskega procesa, ki nas vleče iz naše cone udobja; tistega namreč, ki mu »logika klozeta«, kakor jo opiše avtorica spremne besede, ni povsem tuja. Iz verza v verz smo bolj pripravljeni izstopiti iz te cone, četudi zgolj na diskurzivni ravni, in poseči v javno sfero. Gre torej za izrazito angažirano poezijo, a zato nič manj eksperimentalno.
Recepcijski proces besedila uokvirjata izjavi, ki s perspektive celote učinkujeta kot sentenci, izhodiščna (»pomembno je biti sin«) in sklepna (»pomembno je biti mati«). Ta vrže senco dvoma na morebiten srečen razplet zgodbe in nas ob neogibnem vnovičnem branju napoti nazaj na tiste odlomke in hkrati prazna mesta med njimi, ki kot natančen instrument prepoznavanja padlega sveta naše faktičnosti ali, kot pravi pesniški glas, »sveta čudes«, v katerem »ljudje plačujejo, da se nič ne spremeni«, sežejo v njegove najbolj prikrite meandre, zarežejo v na videz varni svet sprejetih idej in kristalizirajo v izvirno obliko kritike patriarhalne družbe.
Primož Repar: Zdrav Ko Riba: Pot z Unij in naprej: The Path from Unije and Beyond. Ljubljana: Založba Koščak in Apokalipsa 2023 (zbirka Apokalipsa; 77).
Ob soočenju z najnovejšo, tokrat dvojezično pesniško zbirko Primoža Reparja se misel nehote dlje kot običajno pomudi ob naslovnici. Zdi se, da angleška različica naslova (izraz »naprej« je preveden z »beyond«) natančneje kot izvirnik nakazuje temeljeno naravnanost knjige. Poleg tega ni težko opaziti, da pregovorna besedna zveza »Zdrav Ko Riba« ni del naslova, pač pa neke vrste psevdonim, morda tudi oznaka za avtorjev alter ego. Njen učinek je nepričakovano kompleksen, k čemur pripomore tudi hote napačno uporabljen podredni veznik. A to odkrijemo šele, ko knjigo — sestoječo iz vrste kratkih pesemskih besedil, napisanih v haiku obliki – zapremo in se vrnemo na začetek. Tedaj ugotovimo, da je v zbirki, poleg drugega, vseskozi na delu specifična, vsaj triplastna ironija.
Njeno prvo plast razbiramo okoli vsepovsod prisotne podobe ribe in dejstva, da se beseda sama, kljub pogostim evokacijam njej najbližjega okolja, morja, vetra, sonca, barke in Unij, v tekstu pojavi le enkrat (in še to zgolj kot predmet konzumacije). Je torej prisotna na način odsotnosti, shematično upodobljena, spominjajoča na razpoznavni znak prvih kristjanov. Druga plast ironije se poraja iz ljudskega rekla naših prednikov, ki so o človeku trdnega zdravja imeli navado reči, da je zdrav kot riba. Seveda niso imeli v mislih ribe na suhem, pač pa tisto v vodi, o katere čistoči se tedaj ni nihče spraševal, saj je bila samoumevna.
Glede na povedano in ob nespregledljivi navzočnosti haiku tradicije, sicer precej prilagojene, bi morda upravičeno domnevali, da je v novi Reparjevi zbirki tematizirana predvsem ekološka problematika, povezana s konkretnim jadranskim otokom. Toda v nasprotju s pričakovanji nas Pot z Unij in naprej vodi nekam drugam. In prav ta »drugam«, ki je nespregledljivo povezan s performativno razsežnostjo te poezije in prej kot premočrtno nakazuje spiralasto gibanje, poraja tretjo plast ironije kot posledico napetosti med konotacijami izraza »Zdrav Ko Riba« in dejstvom, da pot z Unij in naprej vodi skozi psihiatrični oddelek neke bolnišnice. Ta je poleg Unij pomemben topos zbirke.
Opraviti imamo s svojevrstnim lirskim potopisom, žanrom, ki v haiku tradiciji nikakor ni neznan, z opisom poti in transformacijo popotnika. Poti, ki se začne na Unijah (Safari / z osličkom / sva se takoj vzljubila), ima odločilen postanek v Arkadiji (Osreči me že / tvoja prisotnost / ko padam v tvoje oči), se v ustanovi spopade z duševno krizo (Zaprti oddelek – / s pazniki igram / ping pong) in se konča natanko tam, na rajskem otoku Unije, kjer je njen konec mogoče imeti za njen začetek (Otroci se še igrajo / luna se žoga / z njimi ta večer). In ta začetek, ki je ne-isti in je hkrati konec, je razberljiv na neki drugi ravni, kjer se odvija kompleksna igra med zagonetko in njeno rešitvijo, recimo ji salighed.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Kot literarna kritičarka je v literarni prilogi časnika Delo vrsto let spremljala sodobno slovensko literarno produkcijo, zlasti poezijo.
Udeležila se je številnihmednarodnih simpozijev in pri nekaterih sodelovala tudi kot soorganizatorka. Je sourednica nekaterih tematskih številk revije Primerjalna književnost in sourednica ter soavtorica monografije o ekokritiki, Ecology Through Poetry, ki je 2012 izšla pri indijski založbi Sampark v Kolkoti. Leta 2009 je pri ZRC SAZU izšla njena monografija z naslovom Renesansa alegorije.
Trenutno se intenzivno posveča problemu reprezentacije živali v književnosti.
Foto (c) Eduard Lampe
- Jelka Kernev Štrajn: O treh prostorih - 4. 7. 2024