(Nenad Jovanović: Razredi, Narodna biblioteka „Stefan Prvovenčani“, Kraljevo, 2018)
Kako klasificirati svet, kako ga razdvojiti v jeziku, v logiki jezika in kako kljub temu v teh delitvah pripadati nekam? Mar ni na dva dela razdeljena Jovanovićeva pesniška zbirka šele odraz edine ponavljajoče se delitve, edinega sistema, utemeljenega na logiki binarnih opozicij, s katerih ukinitvijo se razsuje tudi svet, ki jih ustvarja in s tem ostane zadnja utrdba lažne garancije trajnosti tega univerzuma? Mar ni ta knjiga odmev diskurza nemogočih in nasprotujočih si delitev kapitalističnega sveta v odsotnosti reda? Končno, kako pojasniti, da so vse naše dihotomije zastonj in da sveta ne moremo razvrstiti, ne glede na to, kako razdeljen je – ker si točnost in napaka lastita pravico do istega prostora (Krv/Kri)?
Od delitve v pesmi, s katero se zbirka začne, tiste prve, biblijske, ki je nastala že v Noetovi skrinji, spomnimo se, določeni za odrešitev – ve se/točno, katera je čebulo jedla in katera jo je vohala (***)1 – do delitve med neartikuliranimi kriki in osvajanjem jezika – Še sam veš, da en razred zavpije kot najstnica/med strašljivko v kinu na odprtem/ ko drugi razred obvlada njegov jezik (Jezik), vse pesmi Jovanovićeve zbirke opletajo z (ne)možnimi razvrstitvami in poskusi ujetja reda v kaosu sveta (in) jezika, v prehodih od univerzalnega, splošno veljavnega, celo metafizičnega in ontološkega, do osebnega in intimnega.
Razdeljen svet je varno mesto, kajti suženjstvo in svoboda sta kljub temu relativna pojma – prvo je pogosto guilty pleasure/in drugo innocent pain (Mortimer) – vendar je ta navznoter sesut, saj […] obstajajo stvari/ki kategorizaciji nasprotujejo (Postojanje/Obstoj) in da so mesta, kjer logika dialektike ne deluje. Velike dihotomije – dan in noč, korenine in krošnja, črna in bela šahovska polja, med in Kristus (Postojanje), zlato (ki je) out in srebro (ki je) in (Rosa cocimiento!), zora in zahod, svet in antisvet (Određen pokret/Določena kretnja) – so zahrbtne delitve, ki so „varnost“ sveta čuvale in jo hkrati popolnoma devalvirale, in se tudi avtor z njo poigrava tako, da razvršča pesmi v dva neimenovana dela (cikla?), ki vzpostavljata dialektiko splošnega in osebnega, čeprav ni niti ta povsem trajnostna. Tudi navedena delitev je, tako kot vse druge, omajana, na tem sesutju pa počiva logika naše kapitalistične ureditve:
uničena je dihotomija med trdim in mehkim
med delovnimi in dela prostimi dnevi zaslužkom in porabo
kljub temu zavračam reklamiranje
proizvajalca žage brez denarnega nadomestila
ne nočem proizvajalca vsakdanje difuzne svetlobe
čeprav razdvojen med željo da postanem gluh preden
se konji naučijo jezika in željo da slišim
kaj bi na vse to lahko rekli oni
(Posao/Delo)
Za predstavitev sesutja sveta in delitev Jovanović uporablja tudi folklorno obliko odštevanke, ki je pogosto tudi sama zasnovana na binarnih opozicijah, in potem niza (ne)veljavne dihotomije, s katerih razpadom se dezintegrira tudi svet. Z uporabo folklornega obrazca se ustvarja kontekst ludistične neresnosti in ironičnega vrhunca nesmiselnosti delitev:
Center za transfuzijo in Center
za transcendentalno meditacijo,
med in mleko, žolč in med,
Njegoš in rezgetanje …
(Razbrajalica/Odštevanka)
Odštevanka se zaključi z geografsko pa tudi kulturološko kontekstualizacijo oziroma značilnim predstavljanjem sebe – Sonce in dež in drek na/dežju: Srbija, skrajna točka ukinitve dihotomij je tam, kjer se dotakneta in prekrijeta fizično in metafizično, kajti v kapitalističnem svetu ni več pomembno, kdo je hudič in kdo križ, če je profit dosežen (Krv/Kri).
Koncept logike, uničen na področju jezika, je našel svoj izraz v asociativnem pisanju, ki je brez popolne samokontrole zavesti, v katerem prihaja do kalamburskega izneverjanja izrabljenih in znanih jezikovnih spojev (iz religije, folklore, književnosti, kulture, filozofije):
teza, antiteza, kabeza2;
klaker3, ego in svjati duh,
ali superego z onega sveta
(Postojanje)
Zlasti se ukinitev logike in izguba smisla vzročnih posledičnih zvez skrivata za dejavnostjo, ki jo sodoben človek samodejno izvaja ali ne izvaja brez posebnega razloga za ravno takšno početje:
Nesmiselno je uporabljati peščeno uro pri
kuhanju ohrovta. Peščeno
uro uporabljamo pri kuhanju cvetače.
(Dihotomije)
Pričujoča pesem je stkana iz alogičnih zahtev oziroma z ničimer razloženih in sploh nerazloženih delitev na to, kar bi morali ali česar ne bi smeli početi, ki pa jih človek molče sprejme in skuša tako hoditi po logiki reda, ki ga ne more razumeti, vendar se v njem še vedno počuti varnega.
Razkorak v logiki sveta se odraža tudi z moteno logiko jezika, kar je tudi poetično ozaveščen trenutek – opazovanje in jezik ločita se kot Stan in Olio/s smrtjo slednjega (Svetlo trajanje). Vprašanje je, kaj sploh je jezik zmožen označiti in klasificirati, saj v sebi neguje nerešljiva protislovja – Ko rečem „modra“, mislim na rumeno (Aktuelnosti/Aktualnosti). Vendar ravno takšen konstituira svet, medtem ko je vsaka sprememba jezika hkrati tudi sprememba sveta:
V neznanem svetu bo smrt pomenila nekaj,
kar danes ne pomeni. Videli bomo, kako
prevedena iz idealističnega v materialistični jezik,
stoji na obali in premišljuje, ali naj stopi naprej
in zavedno zaplava ali naj
ostane nepremična. Za vedno.
(Prevod)
Zato se v tujem jeziku ne more umreti – namesto blede smrti pride njena „rožnata dvojnica“ z računom za življenje in zato terja napitnino (Klasni odnosi/Razredni odnosi) – pač pa le v svojem, kajti le ta hrani identifikacijsko preteklost: Ostal sem brez energije jezika (Majuško/Drobiž), sistem, v katerem smo sprejeli pomen, je težko spremeniti: Bomo sploh kdaj razumeli „mi“ na nepovezljiv način/z Zamjatinovim in drugimi distopijami? (Mi).
Nelogično povezovanje pojmov skorajda spremlja obrazec nadrealistične oblike asociativnosti in samodejnega pisanja, kar lahko najbolj eksplicitno zaznamo v pesmih Grad/Mesto in Spanać/Špinača, ki edini ne spoštujeta sintaktičnega pravila velike začetnice na začetku stavka in negujeta zreducirano interpunkcijo. Vendar Jovanović posebej izneverja logiko s posebno uporabo govornih idiomov ali nekaterih ustaljenih jezikovnih spojin, izrazov in primerjav ali rekov:
[…] medtem ko po
Savi raca4 plava z onomatopejo namesto s pismom v
katerem piše: „Le tavtologije
niso tavtologije […]“
(Aktualnosti)
Dan je bedast kot noč.5
(Krv/Kri)
Vse bo pozlatil krompirjev hrošč.6
(Krompir)
Krčevita čustvenost v Razredih popusti edino pred naletom takšne ali še večje ironije, ki prerašča v sarkazem. Zajema vse vrednostne osnove in podlago, na kateri počiva trajnost sistema, in se posledično povsem ujema s konceptom razpada sveta in aksiološke ureditve, kot v pesmi Vladimir Holan:
Vrtel si se okrog mene, svet:
izgubil si ravnovesje; padel; se razpočil.
………………………………………………………
[…] Miš, mačka, babica, dedek:
opustite puljenje in se lotite tistega,
s čimer se preživlja. Na primer
prevajanja poezije iz češčine.
Takšna ironija se lahko prepleta tudi z blasfemičnim odnosom do religiozne
vsebine:
Ali to, da aksiomi potonejo v papir kot žeblji v
Kristusa, pomeni, da je papir globok ali pa
da je Kristus plitek?
(Kupus/Zelje)
Ironični potencial doseže svoj zenit v pesmi Beograd – Sumatra – Beograd. Beograd je tu detronizirani absolut Miloša Crnjanskega – edino mesto na svetu, ki trohni s hitrostjo svojih prebivalcev, zgubljen v tranziciji, ki mu pesniški subjekt z vrhunskim cinizmom sporoča:
Zrasti, medtem. Najsibo
v imenu koral ali v imenu češenj
(stopedeset fickov kilo).
Ena presenetljivih pesmi o razredni delitvi, ki sama sebe ukinja, je pesem Mortimer. Znesek nagrade za najditelja izginulega hišnega ljubljenčka, belega dihurja, se viša, iskati pa ga začne vedno več ljudi. Z višanjem zneska se v tekmovanje vključuje več ljudi, s tem pa se razredne razlike med njimi izravnavajo in izginjajo. Dovolj visok znesek lahko ukine razlike med vsemi ljudmi, vsemi razredi, medtem ko posamezniki, ne da bi vprašali, iščejo žival, ki je morda sploh ni mogoče najti (nikomur med njimi ne pade na pamet, da se je dihur/ že zdavnaj usedel v letalo/in se vrnil v Afriko) in tako tudi sami postanejo prostovoljne žrtve sistema, ki jih potegne v svoj mehanizem. Ta široka slika naše vrednostne in razredne ureditve je odraz kapitalistične družbe, v kateri je denar merilo življenja, vse pa je usmerjeno v doseganje večjega profita – Gospodarstvo je prevzelo skrb za prostor – in težko nekaj ostane zunaj razmerja med ponudbo in povpraševanjem (Adore). Čeprav lahko Međa/Meja daleč referira na Dučićevo7 pesem z enakim naslovom z vprašanjem – Kdo čaka na meji? –, Jovanovićev pesniški subjekt mimo kakršnega koli religioznega vprašanja vpelje razredni boj zoper Boga.
Ta pesniška knjiga nam na koncu pravi, naj opustimo idejo, da je prebrati enkrat dovolj, da se prepustimo ironičnemu vrtincu, ki pelje po nelogični liniji jezika/ sveta, naj pozabimo na udobje pripovedništva in domačnost lirske čustvenosti, naj se navadimo na spotikanje ob znane jezikovne spoje v novih kontekstih, naj dovolimo lucidnim pesniškim igračkanjem in humorju neoavantgardnega jezikovnega razburjanja, da prevzamejo um, in naj zadovoljstvo poiščemo v prepoznanosti ideje, da se umetne delitve množijo, dihotomije kvantitativno večajo, da pa nedeljivi in neuvrščeni preostanek boli in ovira logiko sistema. Brati Razrede pomeni, da se tudi občasno smejemo človeški naivnosti, ki jo ta čas zna izkoristiti na slab način.
________________________________
1 Asociacija na srbski rek „Nit’ luk jeo nit’ mirisao.“, kar v prenesenem smislu pomeni, da nima nič pri določeni zadevi. (op. prev.)
2 kabeza – brezalkoholna pijača (op. prev.)
3 klaker – brezalkoholna gazirana pijača (op. prev.)
4 srb.: Pliva patka preko Save/ nosi pismo navrh glave/ u tom pismu piše/ ne volim te više. (op. prev.)
5 srb.: Glup je kao noć. (op. prev.)
6 srb.: Sve će to narod pozlatiti (Laza Lazarević); krompirova zlatica – krompirjev hrošč. (op. prev.)
7 Jovan Dučić – srbski pesnik in pisatelj (op. prev.)
Prevedla Dragana Bojanić Tijardović.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
