Jana Kolarič: Potovanje

Ne poznate mojega imena.
Spremljevalka in opazovalka sem. To naj zadostuje.
Bila sem zraven. Takrat, leta 1492, ko je v pristanišču vse vrvelo od dela.
Spremljala sem vsak njihov gib. Roke težakov so dvigale težke zaboje

in jih nalagale na ladje.

Kapitan je nabiral mornarje za posadko.
Priprave so bile dolge in naporne.

Spraševala sem se, kaj je tisto, kar jih vleče.
Zakaj v neznano, tja – na rob sveta?
Bila sem skupaj z njimi, ko so ladijski kljuni zajahali valove.
Bila sem družabnica in pomočnica.
Neskončne tedne smo bivali skupaj na krovu, strmeli v zvezdnato nebo,
se borili z morjem, z vetrom, in sami s seboj.
Čas je valovil.

Nekega dne smo pristali.
Pljuskanje plitve vode na obali. Kričanje ptičev.
Brž ko so začutili trdna tla pod seboj, so zakurili ogenj. Razvili svojo zastavo.
Dali svoj pečat Novemu svetu.
Nato so začeli raziskovati, primerjati …
Vse je bilo tako drugače in vendarle enako.
Ptiči so imeli veliko bolj pisano perje, tako kot ljudje – Indijanci,

ki so se krasili z njim.

Enakomerni valovi. Valovi. Valovi. Valovi.
Pred njimi je bil svet, ki ga je bilo treba osvojiti.

Ne poznate mojega imena.
Opazovalka in pomočnica sem.
Slišite ta zvok jeklenih ptičev?
Preskočili smo stoletja. Država se spet zapleta v spopade.
Motorizirana vojna.
Jaz sem tu, da jim dajem ritem. A včasih me je strah …

Tudi sama se včasih zalotim pri enakomernih, živce parajočih udarcih.
Tok, tok, tok … kot s kladivom po kovini.
To so vendar otroci.
Pa ne pri igri. Otroci morajo delati v »potilnicah«, suženjskih delavnicah,

kjer nastajajo novi proizvodi. Za novo požrešno družbo.

Robotizacija.
Človek – robot.
Novi svet doživlja svoj razcvet.
V daljavi je slišati rafale strojnic.

Pozabila sem, kako mi je ime. Ne vem več, ali sem glasba ali vojna.

(pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)

About
Latest Posts

Jana Kolarič

Jana Kolarič (rojena 1954 v Mariboru) je pesnica, pisateljica in prevajalka. Kot režiserka po poklicu je napisala veliko dramskih tekstov tako za gledališče kot za radio. Bila je urednica dramske zbirke za šolske odre Primadona, h kateri je poleg »režijskih knjig« prispevala tudi naslove: Erazem in potepuh, Ostržek in roparja, Ostržkove morske pustolovščine, Martin Krpan. Njene igre so uprizorili številni amaterski odri v Sloveniji in zamejstvu, Salon Expon pa tudi Drama SNG Ljubljana. Knjižne objave: romani Izpred kongresa (2006), Draga Alina, draga Brina (2008), Zima z ognjenim šalom (2012) – oba v soavtorstvu, in zbirka kratkih zgodb Lutke iz Ljubimora (2009). Poezija za otroke: Ugibanke male, oblečene v šale, Dobro jutro, lutke, Brodolom v otroški sobi, Koga se strah boji (v soavtorstvu), Muc Pep reši hišo, Transverzala skozi leto. Zelo brane so njene prevedene knjige Kuštravi Slave z mlekarske pristave, Medo je bolan in Vesoljci v gatah. Leta 2008 je bila njena kratka zgodba Barva marsovskih hlač izbrana za predstavnico Slovenije v svetovni antologiji IBBY-ja. Zmagala je na natečaju za ljubezensko pesem Rojanski Krpan iz Trsta 2009 in na Pesniškem vrtiljaku Maribor 2009, dveh radijskih natečajih (za radijsko igro in za pravljico Lahko noč, otroci), na Mentorjevem feferonu za protestno pesem (2012) – Balado o strugarju je uglasbil Matej Krajnc. Leta 2013 je s kratko zgodbo Teta Medeja zmagala na prvem Literary Death Match v Ljubljani. Redno sodeluje na Proznih mnogobojih. V zadnjih letih se najbolj posveča prav protestni poeziji, objavlja jo na portalu pesem.si in na svojem FB-profilu ter z njo nastopa v živo – seveda na protestih.