Google, ali pač “Alphabet Inc.“, si je zadal informirati svoje programje z obiljem literarnega, da bi umetna inteligenca zapopadla poezijo. Novica niti ni nova, v internetnem času je že nekje v nedosegljivih globinah Facebooka – ali drugegega korporativnega programovja, ki si je nadelo vlogo urednika vsebin, ki nam jih je dano videti na neprestano spreminjajočem se ekranu naprav, ki jih lahko gledamo ob reklamah.
Prve recenzije tega poizkusa so mu večinoma nenaklonjene in prihajajo bolj iz medijskega sveta kot iz stroke literarne teorije, ta, z redkimi izjemami, raje mirno vztraja na svojem ter kaže previden odnos do tovrstnih novotarij (recimo v The Guardian: Google AI project writes poetry which could make a Vogon proud – Vogoni so literarna rasa, znana po tem, da takoj za človeštvom piše drugo najslabšo poezijo v vesolju, iz Štoparskega vodnika po galaksiji, avtor: Douglas Adams).
Vprašanje je, zakaj bi se k dobičku orientirana korporacija lotila poezije? Prva misel je nižanje stroškov interakcije s kupci preko avomatiziranih sistemov, sposobnih človeški podobni komunikaciji.
Za prvi okus dela rezultata:
there is no one else in the world.
there is no one else in sight.
they were the only ones who mattered.
they were the only ones left.
he had to be with me. she had to be with him.
i had to do this. i wanted to kill him.
i started to cry.
i turned to him.
Neizbežna spodletelost pristopa pisanja poezije z umetno inteligenco (s tem, da bi z veseljem prebral tako nastalo dobro poezijo) leži v srži tehnologije – ta je sposobna oponašati človeški razum, ne pa tudi čustev in mističnega, ki vsaj spi v nas, ljudeh, vedno prisotno, tudi v sanjah. Spodletelost umetne inteligence, glede poezije, leži v oponašanju že znanega, brez sposobnosti inspiracije, kreiranja novega, še neizraženega.
S tem, da gre ‘novo’ razumeti ne kot še ne videno, ampak kot novo, ki nujno izhaja iz novega, še ne videnega v vsaki uspeli in iskreni poetični izkušnji. Ta je taka po svoji notranji nujnosti – čeprav je vsaka izkušnja življenja, tudi poezije, podobna predhodnim, ni nikdar enaka – zato nujnost novega v poeziji.
Statistični in zgolj matematično izračunan nov poljub je dolgočasen, telo je suho, srce je prazno – ni poezije. Dogma je izrazljiva v kodi, svoboda ni. Z drugimi besedami: poezija ni zgolj racionalna, umetna inteligenca pa (zaenkrat?) ni sposobna zaobjeti tega vidika človeka.
Lahko vsled temu mirno zavrnemo vse poskuse pisanja poezije preko umetne inteligence? Menim, da ne. Je pa tako, da je pogosto tovrstna avtorska dela brati večplastno, ne “dobesedno”, tudi z intenco avtorja/ice in s kontekstom na katerega se avtor/ica z algoritmom nanaša. Takšno pisanje in branje je programom nedostopno, osebi, vsaj nekoliko seznanjeni s poezijo in njeno zgodovino pa neverjetno lahko in razvidno, skoraj intuitivno.
Foto (cc): Gopi Sutar.
Foto: (c) Sunčan Patrick Stone.